Med novimi pridobitvami Mestnega muzeja Radovljica je tudi zbirka dokumentov, fotografij in knjig Valentina Benedičiča starejšega in Valentina Benedičiča mlajšega iz Globokega. Med drugim je v zbirki tudi album razglednic in fotografij Mošenjske planine na Jelovici, ki dokumentira njen razvoj v 20. stoletju.
Levo: Otvoritev koče leta 1929, MM V 21-12-7
Desno: Notranjost koče, MM V 21-16-24
Nekdaj je na njej pasla srenjska skupnost vasi Mošnje, Gorica, Otok in Globoko – na njej se je paslo tudi do 70 glav govedi, izletnikom pa so bila na voljo tudi prenočišča. V časopis Jutro je bilo 25. avgusta 1937 takole zapisano: »/…/v zadnjih letih, ko se pri nas razvija zimski šport, je na Mošenjski planini prav živahno tudi pozimi. Saj leži planina 1.300m visoko in se že močno čuti višinsko sonce, ki je posebno vabljivo za prijatelje zimskega športa. Na planini, kjer sneg začne kopneti šele marca, so zelo ugodna smučišča.«
(Valant Franci, Pogorje Jelovica in gozdarjenje v preteklosti ter druga opravila: ob sodelovanju Radovljičanov in drugih posestnikov iz krajev okoli Jelovice zbrani zapisi zgodovinskih dogodkov, Radovljica 2018).
Levo: Gradnja koče leta 1937, MM V 21-12-16
Desno: Zimski turizem na Mošenjski planini pred 2. svet. vojno, A MM 2021-72
Že leta 1929 je bila postavljena skupna pastirska koča, leta 1938 je sledila otvoritev novega planšarskega doma s hlevom za 50 glav živine. Novi dom je bil po Dražgoški bitki že januarja 1942 požgan. Po vojni so kmetje ponovno začeli pasti živino na planini, obnovili so dom, pri čemer so pričakovali tudi pomoč države, ki pa je sprejela drugačno odločitev; leta 1962 so kočo podrli in jo odpeljali na Vogel za potrebe smučarskega turizma.
Levo: Koča na Mošenjski planini med 1937 in 1942, MM V 21-16-21
Desno: Požgane koče na Mošenjski planini leta 1946, A MM 2021-78
Levo: Obnovljena koča na Mošenjski planini po 2. svet. vojni, A MM 2021-81
Desno: Podrta koča na Mošenjski planini preden so jo prepeljali na Vogel, A MM 2021-90
Mošenjska planina danes, arhiv Mestnega muzeja Radovljica
Od takrat se planina počasi zarašča, o nekdanjih poslopjih pričajo samo še ostanki temeljev, edino še živino lahko poleti občasno srečamo na tamkajšnji paši.
Prispevek je pripravila Katja Praprotnik, kustosinja Mestnega muzeja.
