Poslikane panjske končnice so bile v času svojega razcveta, v sredini 18. stoletja, posebna oblika kmečke ljudske umetnosti in hkrati dokument časa. Kot galerija na prostem so pripovedovale zgodbe ljudem, ki večinoma niso znali brati, a so podobe dobro razumeli. Motivi so bili humorni in duhoviti, pa tudi resni, posvetni, nabožni in vsakdanji. Te podobe so odražale duh časa in družbo: kako so ljudje razmišljali, česa so se bali, kaj so cenili in kako so razumeli svet okoli sebe. Govorile so o življenju, odnosih, vrednotah in izzivih tistega časa. Poslikane panjske končnice so bile neposreden, iskren izraz časa, ki danes odpira vprašanja – kako te zgodbe beremo zdaj in kaj v njih še vedno prepoznamo?
