Iz 18. in prvih desetletij 19. stoletja poznamo pretežno nabožne motive poslikanih panjskih končnic, med katerimi je Marija, kot univerzalna zavetnica, upodobljena najpogosteje.

Na povsem beli podlagi je v osrednjem delu upodobljen lik Marije z detetom, obdan s svetniškim sijem.

Figura je značilno trikotniška, široko se razprostira njena obleka, ki je v spodnjem delu komaj še zaznavna. Levo in desno od osrednjega motiva sta številki 17 in 58, ki skupaj tvorita letnico 1758. Pričujoča panjska končnica je najstarejša znana panjska končnica.

Ta primer slovenske ljudske umetnosti sodi v postbaročno slikarsko tradicijo prve skupine slikarjev, med nabožne motive, in meri 34 x 16,5 cm.

Spominski kranjič s poslikano panjsko končnico Portret Antona Janše je nastal leta 1934 ob 200-letnici rojstva našega največjega čebelarja in prvega učitelja čebelarstva na Dunaju.

Osrednji lik končnice je povzet iz knjige Martina Perca Biografska skica ob 150-letnici Popolnega nauka o čebelarstvu, s podobami, 1925.

Figuralni panj v obliki Turka je visok 183 in širok 43 cm. Na zadnji strani ima odprtino, v katero se lahko vstavita dva kranjiča. Na začetku 20. stoletja ga je izdelal samouk, vaški umetnik Anton Brilly (1877–1952) iz Kranja.

Figuralne panje uvrščamo med stavbno dediščino, saj so nekoč dopolnjevali in varovali domači čebelnjak. Oblikovani so bili kot liki živali ali človeka.

AŽ-panj je razdeljen v plodišče (spodnji del panja) in medišče (zgornji del panja). Med plodiščem in mediščem je matična mrežica, ki preprečuje prehod matice v medišče, da bi v njem legla jajčeca. Satje (9–10 satov) je postavljeno vzdolžno (kar se imenuje hladna stavba). Panj se odpira na zadnji strani.

Panj je poimenovan po svojih konstruktorjih Adolfu Albertiju in Antonu Žnideršiču. Ta ga je v začetku 20. stoletja predelal tako, da je ustrezal slovenskemu tradicionalnemu čebelarjenju. Zaradi svojih lastnosti AŽ-panj ostaja najbolj uporabljan panj na Slovenskem.

Jan Strgar (1881–1955), čebelar in trgovec, je bil pomemben izvoznik čebel v prvi polovici 20. stoletja. Čebelje družine je izvažal po vsem svetu in na zemljevidu označeval kraje, kamor jih je pošiljal. S svojo trgovino je pripomogel k uveljavitvi in razširitvi kranjske čebele v svetu.

Slika prikazuje gorenjski čebelnjak s kranjiči, ki je bil krit s slamo.

Anton Janša (1734–1773) je v času poučevanja čebelarstva na Dunaju napisal dve knjigi. Pogovori o čebeljih rojih je izšla 1771, Popolni nauk o čebelarstvu pa posthumno 1775. Obe knjigi sta izšli v nemškem jeziku. Pozneje sta bili prevedeni v slovenski in druge jezike. Janševi knjigi sta začetek slovenskega strokovnega čebelarskega tiska na Slovenskem.