Razstava se zaključi v prostoru, kjer se zgodovina sreča z umetnostjo in kjer tišina postane glas spomina. Prostor je namenjen predstavitvam umetnikov, ki so med drugo svetovno vojno ustvarjali kljub zaporom, taboriščem in ilegalnim razmeram. Umetnost je bila sredstvo upora, preživetja in tihega pričevanja. Posebna pozornost je namenjena slikarju Vladimirju Lakoviču, nekdanjemu zaporniku v Begunjah. Ena najbolj ganljivih podob razstave je njegova risba, ki jo je ustvaril v celici z zamaškom, pritrjeno na robec z žeblji iz čevljev, iztrganimi iz čevljev, in fiksiran s česnovim sokom.

Sredi prostora stoji umetniška instalacija srca, ki jo je posebej za razstavo ustvaril umetnik Nikolaj Mašukov. Srce, prebodeno z bolečino, simbolizira vse tisto, kar v tem prostoru ni bilo nikoli izrečeno – ljubezen, trpljenje, izgubo in upanje. Nad njim se razpira vitraž, skozi katerega v prostor vstopa svetloba, ki obiskovalcu daje občutek povezanosti z nečim višjim, z mirom in presežnim. Na koncu poti je prostor, kjer lahko obiskovalci zapišejo svoje misli, občutke in sporočila – sebi, preteklim generacijam ali prihodnosti.

Del razstave predstavlja tudi zgodovino grajskega kompleksa, kjer danes domuje Muzej talcev. Grad Katzenstein s cerkvijo sv. Urha je osrednji del starega jedra Begunj. V virih se prvič omenja v 15. stoletju. V 16. stoletju so ga prezidali plemiči Kacijanarji, v času katerih je grad s kapelo postal eno izmed protestantskih središč. Tu naj bi deloval tudi Jurij Dalmatin, ki je slovenskemu narodu zapustil prvi prevod Biblije.

Leta 1601 je protireformacijska komisija pod vodstvom škofa Bonaventure grajsko kapelo uničila. V 18. stoletju je grad prešel v roke rodbine Lamberg in dobil današnjo podobo. Leta 1875 so v njem uredili žensko kaznilnico, ki so jo vodile redovnice. Med obema vojnama je Jože Plečnik v parku zasnoval kapelico sv. Jožefa in senčnico. Med drugo svetovno vojno je grad služil kot gestapovski zapor, v katerem je bilo usmrčenih več kot 840 ljudi – mnoge kar v grajskem parku, kjer danes stoji spominsko grobišče. Po osvoboditvi so v njem znova uredili zapor, kasneje pa šolo narodne milice in psihiatrično bolnišnico. Leta 1960 je bil v nekdanjih celicah odprt Muzej talcev, ki danes deluje v okviru Muzejev radovljiške občine kot prostor spomina in opomina.