Nepogrešljiv del muzejske predstavitve žebljarstva v Kropi je vigenjc Vice, kovačnica za ročno kovanje žebljev s stavbno zasnovo iz 18. stoletja. Vigenjc Vice je edini ohranjeni vigenjc pri nas in eden redkih še delujočih v Evropi. V vigenjcu Vice so ročno kovali še v prvi polovici 20. stoletja, zdaj pa je ogled s prikazom ročnega kovanja žebljev omogočen le po predhodni najavi.

Poimenovanje ‘vigenjc’ je za žebljarsko delavnico poznano v Kropi, Kamni Gorici in Železnikih. V 19. stoletju je bilo v Kropi 19 vigenjcev, v Kamni Gorici pa 10. Vsak vigenjc je imel svoje ime. Vigenjc Vice stoji na ravnici pod jezom nekdanje Zgornje fužine, porušene leta 1920, ob rakah, ki so speljane vzporedno s Kroparico. Nekdaj se je ob Kroparici za potrebe dveh fužin, 8 cajnaric (kovačnic za polizdelke – železne palice ‘cajne’) in vigenjcev vrtelo do 50 vodnih koles.

Vigenjci so bili deloma lesene, deloma zidane stavbe. Vigenjc Vice ima dve leseni stranici, ob eni je z notranje strani skladišče za oglje (kabernel). Vigenjci so imeli več kovaških ognjišč ali ješ. Ješe so oblikovane kot nepravilni osmerokotniki in dostopne z vseh strani. Izdelane so iz kamenja in zbite prsti v okvirju iz lesenih desk. V vigenjcu Vice so ohranjene oz. rekonstruirane vse tri ješe. Na sredini kovaškega ognjišča je prostor za ogenj, ki mu potrebno sapo dovaja meh. Sapniki oz. cevi so speljane do vseh treh ješ, meh pa poganja vodno kolo ob vigenjcu. Ogenj v ješi je bil skupen za vse kovače. Ti so v žarečem oglju segrevali železne palice, iz katerih so nato izdelovali žeblje.

Okoli ješe so posamični delovni prostori kovačev – panjovi z nakovali. Navadno je bilo okrog ene ješe od štiri do šest panjov, odvisno od tega, ali so kovači tu kovali sami ali s pomočnikom. Še v 19. stoletju so bili panjovi leseni, nato pa so jih nadomestili trpežnejši, kamniti. Kovač je na panju imel nameščeno žebljarsko nakovalo, na katerem je izdelal steblo žeblja, glavo žeblja pa je oblikoval s pomočjo posebnega modela (žebeljnica ali nagležen). Pri delu je uporabljal kladivo in posebno pinceto iz pločevine (dekla), žeblje je odlagal v za to namenjeno preluknjano pločevinasto posodo (sejavnica).

Na dan so kovači izdelali do dva tisoč žebljev. Plačani so bili po količini izdelanih žebljev (na akord). Kovali so za fužinarja, ki jih je založil s potrebnim železom in ogljem. Pri njem so tudi živeli, skromna podnajemniška stanovanja so bila v gornjih nadstropjih velikih fužinarskih hiš. Kovali so tako moški kot ženske. Kovači in kovačice ter njihovi otroci so v vigenjcih preživeli dobršen del življenja, saj je delo potekalo od ranega jutra do večera. Otroci so najprej pomagali staršem, nato pa začeli samostojno kovati. Žene so v vigenjcih tudi kuhale, na kovaških ognjiščih so bile t. i. kuhinje, kamor so postavljale lonce in med delom kuhale, največkrat žgance in preproste enolončnice, ob sobotah pa kroparsko žonto (golažu podobna jed iz telečjih jetrc).

Zaprto: ponedeljki, 1. januar, Velika noč, 1. november, 25. december

Ogled kovačnice vigenjc Vice s prikazom ročnega kovanja žebljev je možen po predhodni najavi.

Za vodene oglede razstav je potrebna vnaprejšnja najava vsaj tri dni pred obiskom. Najave sprejemamo na e-naslov mro@mro.si ali na telefonsko številko 04 53 20 528 ali 04 53 37 201. Vstopnina po ceniku od 1. januarja 2023.

Kovaški muzej se nahaja v Klinarjevi hiši v osrednjem delu starega trškega jedra Krope.

Muzej ima delni dostop za gibalno ovirane.