Slovensko čebelarstvo ima dolgo tradicijo. Znanje in veščine se stoletja prenašajo iz roda v rod in se nadgrajujejo, za komunikacijo med čebelarji pa so pomembna predvsem njihova združenja. Preko 200 čebelarskih društev zdaj združuje okoli 11 000 čebelarjev, ki se povezujejo tudi regijsko, na nacionalnem nivoju pa jih predstavlja Čebelarska zveza Slovenije.
Cerkev sv. Klemena na Rodinah 2020. Foto Verena Štekar-Vidic.
Da so se gorenjski čebelarji kot prvi na Slovenskem poskusili organizirati v združenje že pred 340 leti, priča izročilo o prvi čebelarski bratovščini. Oklicana je bila 14. aprila 1781 v cerkvi sv. Klemena na Rodinah (zdaj v občini Žirovnica), že po treh mesecih pa tudi preklicana. Toda v zgodovini je ostala zapisana kot prva smela težnja po organiziranem združevanju, srečevanju, sodelovanju in podpori čebelarstvu, ki je bilo prav v tem delu Gorenjske tedaj že zelo razvito.
Bil je to čas zlate dobe kranjskega čebelarstva. Čebelarji so s pridom izkoriščali dobre lastnosti čebele sivke. Čebelarili so v lesenih panjih, ki so jim znali širiti prostor. Zlagali so jih v značilne čebelnjake ali pa so v njih čebele prevažali na različne lokacije, da so podaljšali pašno dobo ter omogočali večji pridelek medu in voska. Prezgodaj umrli znameniti državni čebelarski učitelj Anton Janša z Breznice je z znanjem iz rodnega okolja Habsburški monarhiji in drugemu svetu dal velik čebelarski pečat. Nekdanji komendski župnik Peter Pavel Glavar, ki je pisal in deloval za domačega čebelarja, je živel tedaj na Lanšprežu na Dolenjskem. Širil je misel o vaških čebelarskih zadrugah in da posameznik le v skupnosti lahko doseže cilje.
14. aprila, ko je bila ustanovljena čebelarske bratovščine na Rodinah, je bila velikonočna sobota. Oznanjena je bila pri praznični maši naslednji dan. Organizatorje je vodil rodinski duhovnik in tudi sam čebelar Jakob Neboisk. Na območju od Mojstrane do Škofje Loke in od Bohinja do Tržiča je bilo v organizacijo vpisanih že 397 članov. Njena pravila so velevala plačevanje članarine 18 oz. 7 goldinarjev in vsakoletno udeležbo na čebelarski slovesnosti v rodinski cerkvi na prvo nedeljo po veliki noči. Vsako leto naj bi se za vse člane brale tudi štiri maše.
Branko Čušin, Ustanovitev čebelarske bratovščine leta 1781 na Rodinah (slikano s propolisom na les, panjsko končnico). Foto: Verena Štekar-Vidic.
Toda že v tednu do prve bele nedelje tistega leta so organizatorji spoznali, da je ustanovitev nelegitimna, saj je poseben državni zakon že leta 1771 prepovedal ustanavljanje bratovščin oz. jih dovoljeval le z izrecnim dovoljenjem vladarja. Tega pa gorenjski čebelarji niso imeli. Zaman je bilo kasnejše sklicevanje zgolj na cerkveno bratovščino, ki naj bi zbirala denar za revno rodinsko cerkev, zaman zanikovanje, da se je nekaj velikega organizacijskega res zgodilo. Po poročilih zemljiških gospostev Radovljica, Bled in Kamen ter nekaj zaslišanjih posameznikov je deželno glavarstvo Kranjske odločilo, da bratovščina ni prijavljena in ni dovoljena. Jakob Nebois je razpustitev oznanil 15. julija v cerkvi sv. Klemena na Rodinah.
(Vir: Pavel Zaletel, Prvo slovensko čebelarsko društvo, Slovenski čebelar 1995, št. 11, 12, 1996, št. 1 in 1998, št. 12).
Verena Štekar-Vidic, kustosinja Čebelarskega muzeja
