Čebelji pridelki so del našega vsakdana – najpogosteje posežemo po medu, marsikdo pozna tudi propolis. A redkeje pomislimo, da imajo ti povsem naravni izdelki širšo vlogo pri podpori zdravju in dobremu počutju. Katere in na kakšen način jih pravzaprav uporabljamo?
Najpogosteje ob prehladu, bolečem grlu ali za krepitev odpornosti – pogosto po občutku in iz navade, ki se je prenašala iz roda v rod. Prav temu, zavestni in smiselni uporabi čebeljih pridelkov, je posvečena apiterapija.
“Apis” pomeni čebela, (latinsko)
“therapia” pa pomeni zdravljenje – “zdravljenje s čebelami.”
Apiterapija je veda, ki povezuje tradicijo in sodobna spoznanja ter se ukvarja s krepitvijo zdravja, preprečevanjem, lajšanjem različnih zdravstvenih težav s pomočjo čebeljih pridelkov in njihovih pripravkov. Njeni začetki segajo več tisoč let nazaj, saj so že stare civilizacije – od kitajske in indijske, do egipčanske, grške in rimske – prepoznale vrednost čebeljih darov.
V središču apiterapije so čebelji pridelki, kot so med, cvetni prah, propolis, matični mleček, vosek in čebelji strup, pogosto uporabljeni tudi v različnih kombinacijah. Čebele pa na človeka ne vplivajo zgolj preko svojih pridelkov, tako da uporaba ni omejena le na uživanje, vedno bolj uspešno se uveljavljajo tudi medena masaža in inhalacije zraka iz panja. Ob vstopu v čebelnjak nas obdajo toplina, značilno brenčanje ter vonjave medu in voska. Takšna izkušnja mnogim prinese občutek umiritve, povezanosti z naravo in prijetnega notranjega ravnovesja. V določenih primerih se uporabljajo tudi nadzorovani čebelji piki, ki presegajo domačo rabo in morajo vedno potekati pod strokovnim nadzorom apiterapevta.
Pomemben korak k sodobnemu razumevanju apiterapije je naredil mariborski zdravnik, apiterapevt, revmatolog in čebelarski strokovnjak češkega rodu dr. Filip Terč (1844–1917). Po študiju medicine na Dunaju je svojo poklicno pot nadaljeval v Mariboru, kjer se je posvetil splošni medicini in čebelarstvu. Kot čebelar je opazil, da mu čebelji piki, katerim se ni mogel izogniti, lajšajo revmatične bolečine, kar ga je spodbudilo k sistematičnemu raziskovanju učinkov čebeljega strupa. Med letoma 1879 in 1912 je uspešno zdravil več sto bolnikov, pri zdravljenju je uporabil kar več kot deset tisoč čebeljih pikov, nato pa svoje ugotovitve leta 1888 tudi strokovno objavil. S kliničnimi opazovanji je postavil temelje razumevanja delovanja čebeljega strupa (apitoksina) ter odprl pot razvoju alergologije in imunologije.
Čeprav njegovo delo sprva ni bilo sprejeto z odobravanjem, danes velja za začetnika sodobne apiterapije v Srednji Evropi, saj je med prvimi znanstveno preučeval terapevtske učinke čebeljih pridelkov. Njegov pomen potrjuje tudi dejstvo, da je bil njegov rojstni dan, 30. marec, razglašen za svetovni dan apiterapije.
V svojih razmišljanjih in praktičnem zdravljenju je Rudolf Steiner med obravnaval kot dragoceno naravno hrano, ki je v običajni prehrani prisotna v razmeroma majhnih količinah, zato naj bi lahko v zmernem uživanju prispeval k občutku ravnovesja in podpore organizmu – telesu daje notranjo trdnost, zlasti v starejšem obdobju življenja. Starejšim je svetoval dnevno uživanje žlice medu in hkrati opozoril, da te količine ne presegamo, saj to za organizem ne bi bilo dobro. V svojih predavanjih je opisoval tudi opazovanja, povezana z uporabo medu pri otrocih z znaki slabokrvnosti, kjer so med dodajali v prehrano, pogosto v toplo mleko, in beležili izboljšanje otrokovega počutja ter krvne slike.
