Življenje »na bukuca« – prehrana žebljarjev v Kropi in Kamni Gorici v 19. stoletju

Za žebljarske kraje na Gorenjskem (Kropa, Kamna Gorica, Železniki) je bilo 19. stoletje čas velikih pretresov. Velika lakota v letih 1816–17 in epidemija kolere leta 1855, ki sta prizadeli večji del Evrope, sta se v ljudski spomin zapisali tudi v Kropi in Kamni Gorici. Po koncu napoleonskih vojn naj bi bilo v Kropi takšno pomanjkanje, da so si »reveži kuhali koprive in travo, pa tudi od lakote umirali.«[i] Potem si je Kropa gospodarsko opomogla, saj poročevalec opisuje črede prašičev, ki so jih okoli leta 1830 v Kropo prignali s Hrvaške in prodajali po ugodni ceni. Poraba mesa se je na splošno zmanjšala že v 18. stoletju, ko sta bili vpeljani koruza in krompir. Enolična prehrana žebljarjev, temelječa predvsem na koruzni moki, se je kot težava pokazala že v času epidemij kolere v letih 1837 in 1855. Takrat so premožnejši rojaki obubožanim žebljarjem v Kropi in Kamni Gorici pomagali z nakupi mesa, iz katerega so za bolnike kuhali mesne juhe. Še hujše pomanjkanje je bilo ob koncu 19. stoletja. Takrat je na življenjske razmere žebljarjev postal pozoren tudi kranjski deželni zbor.

[i] Žmitek, Valentin: Spomini. V: Zadrugar, Glasilo »Plamena« kovinarske zadruge v Kropi, februar 1940, (leto III, št. 1), str. 25.

Posoda za kuhanje na kovaškem ognjišču. Foto: arhiv Kovaškega muzeja, NAC 1153.

Do izgradnje gorenjske železnice leta 1870 je bila oskrba s hrano v Kropi tesno povezana z žebljarsko trgovino oz. tovorništvom. Med kroparskimi tovorniki je bil najpomembnejši gostilničar Josip Jalen, ki je s težkim vozom parizarjem vsak teden vozil v Ljubljano, vsak drugi teden pa v Trst. V njegovi gostilni so zato točili takrat cenjeno bržanko (vino iz zaledja Trsta) in vino iz Goriških Brd. Drugi tovorniki so vozili v Ljubljano, na Dolenjsko in Hrvaško, od koder so pripeljali pšenico s Hrvaške in iz Banata. Pšenica iz Banata, ki je imela višjo tržno vrednost od domače, je imela pomembno vlogo pri preskrbi kroparskega prebivalstva že vsaj v 18. stoletju. Pšenico in drugo žito so pripeljali v zrnju, zato so bili v Kropi še v drugi polovici 19. stoletja kar trije mlini. Tudi mesnic je bilo več, poleg skupne, nekdaj fužinske in nato občinske, tudi več zasebnih, njihovi lastniki pa so tudi sami redili nekaj živine za zakol, zlasti koštrune. Pomembno vlogo pri oskrbi kroparskega prebivalstva je imel tudi Kranj s svojim tedenskim sejmom. Žebljarji s ponudbo živil zunaj Krope niso imeli neposredne zveze, saj so živila kupovali v štacunah pri svojih gospodih, ki so jih oskrbovali tudi s potrebnim železom za izdelovanje žebljev, v njihovih hišah pa so žebljarji imeli skromna najemniška stanovanja. Fužinarji so za svoje delavce pekli tudi kruh. T. i. kordovanje ob koncu leta (iz ital. accordo – pogodba), ko so žebljarji in fužinarji sklepali medsebojne dogovore o dobavah izdelanih žebljev za naslednje leto, se je začelo opuščati že v prvi polovici 19. stoletja, določene poteze zapletenih medsebojnih razmerij med žebljarji in fužinarji oz. njihovimi nasledniki – kovaškimi podjetniki in trgovci z žeblji – pa so se obdržale vse do konca prve svetovne vojne. Odvisnost žebljarjev od fužinarjev oz. kovaških podjetnikov glede preskrbe s hrano se je začela krhati po ustanovitvi žebljarske zadruge v Kropi leta 1895. Šele po letu 1900 so kroparski žebljarji hrano začeli kupovati pri zasebnih pekih in mesarjih ter v zasebnih in zadružnih trgovinah, ki niso bile povezane s fužinarji.

Posodje. Foto: arhiv Kovaškega muzeja, NAC 1987.

Huda stiska je bila zlasti po letu 1875, ko so v Kropi in Kamni Gorici druga za drugo ugasnile fužine. O razmerah v Kropi in Kamni Gorici je obširno poročalo takratno časopisje. Velik odziv je bil zlasti na poročilo c. kr. obrtnega nadzornika za Kranjsko in Štajersko dr. Valentina Pogačnika, ki si je razmere v Kropi in Kamni Gorici osebno ogledal. Po njegovem poročanju je bilo leta 1883 v Kropi 56 kovaških ognjišč in v Kamni Gorici 35, v obeh krajih pa se je z žebljarstvom preživljalo okrog 700 ljudi (450 v Kropi in 250 v Kamni Gorici).

Žebljarji v vigenjcu na bajerju, leto 1905. Foto: arhiv Kovaškega muzeja.

Pogačnik je opisal tudi odvisnost žebljarjev od trgovcev z žeblji, ki so nasledili nekdanje fužinarje: »z malimi izjemami so ti kupčevalci tudi še kmetovalci, prodajalci živil in moke, nekateri imajo tudi žganjarije. /…/ Vsa svoja potrebna živila dobivajo žrebljarji pri kupčevalcu, kateri jim daje delo in jim oskrbuje železo. In oni morajo storiti, ker bi nihče, kdor bi drugod kupoval, ne smel računati, da dobi delo. Razen tega je večina primorana jemati na posodo. Samo kupčevalec, za katerega delajo, jim hoče dati na posodo. Kupčevalec jim prodaja dotične reči po ceni, katera je večinoma višja nego navadna tržna cena v tem kraji. Kar jim je na ta način dal, odtrga potem pri obračunanju žrebljarju od zaslužka.«[i] Takšnih trgovcev je Pogačnik v Kropi naštel 17, v Kamni Gorici pa 5. Obračuni za izdelane žeblje so bili ob sobotah popoldne, izplačilo zanje pa so žebljarji dobili vsak drugi teden. Dolgove v štacunah in žganjarijah so trgovci žebljarjem vpisovali v posebne knjižice, bukuca. Leta 1883[ii] je žebljar zaslužil okoli 330 goldinarjev na leto (od tega je 16 goldinarjev plačal za najemnino stanovanja, okoli 65 goldinarjev pa je porabil za delovne stroške (najemnina panja, orodje, nakup oglja). Za hrano je žebljarska družina porabila okoli 260 goldinarjev na leto, osnovna živila so bila koruzna in pšenična moka, prosena kaša, ješprenj in fižol (za primerjavo: letna plača učitelja v Kropi je bila takrat 500 goldinarjev, na voljo je imel tudi manjši vrt in je redil kravo). Ob delovnih dneh so žebljarji jedli trikrat dnevno, kuhali so kar med delom, in sicer na kovaških ognjiščih, ki so imela posebna mesta za pripravo hrane, t. i. kuhinje. Z delom so začenjali zgodaj zjutraj, med tretjo in peto uro, prvi obrok je bil ob osmih. Prvi jedi so rekli kosilo, odmorom med delom pa med jedjo. Zjutraj so navadno jedli koruzne žgance, zabeljene z nekaj zaseke ali ocvirki, lahko tudi zgolj z nekaj mleka ali sokom (vodo) od kuhanja žgancev. Za zabelo, ki je bila prav tako priložnost za goljufije trgovcev, so uporabljali posebno železno ponvico, sicer so kuhali v lončenih in železnih loncih. Jedli so iz skupne sklede. Drugi obrok je bil ob enih popoldne, imenoval se je južina. Do takrat se je na kovaškem ognjišču skuhal ješprenj z nekaj krompirja in fižola, ta zvornani (tisti, ki jim je šlo bolje) so v ričet priložnostno dali še prašičje kremplje ali glavino. Za južino so največkrat kuhali značilno kovaško jed, fržolovc (močnik iz kuhanega fižola, podmeten s koruzno moko). Največkrat so zanj skuhali rdeč ribniški fižol, zato je bila jed značilne vijoličasto rdeče barve. Za večerjo so bilo navadno spet žganci. Tudi večerjo so kuhali v vigenjcih, da so prihranili pri kurjavi. V fužinarskih hišah, kjer so imeli najeta stanovanja, so kuhali le ob dnevih nehavanja (ob četrtkih in sobotah so z delom prenehali že po drugi jedi), ob praznikih in nedeljah. Značilnost fužinarskih hiš so bile velike veže, kjer so hrano pripravljali v t. i. mestejah, odprtinah pred kurišči peči. Tu je ob sobotah ali v nedeljo zjutraj na mizo žebljarjev pogosto prišla še ena značilna kovaška jed, jetrovka ali žonta.