Kdo ne pozna čebelice Maje?

februar, rojstni dan Waldemarja Bonselsa, avtorja prvega otroškega romana Čebelica Maja in njene dogodivščine

Dvajset let od razstave v Čebelarskem muzeju

‘Nihče, kdor stopa naglo in brezsmiselno po uglajenih poteh, ne sluti, koliko je v gozdu tajnosti in čudes. V to je potreba, da razgrneš veje kakega grma ali spustiš oči med robidovjem po visoki travi in gostem mahu. Pod senčnimi listi rastlin, v zemeljskih luknjah in drevesnih duplih, med trdimi skorjami preperelih štorov in v kodrastem vozlovju korenin, ki se vlečejo po tleh nalik kačjim telesom, vrvi noč in dan nemirno in mnogolično življenje, polno radosti in nevarnosti, polno boja, žalosti in zabav.‘

Tako Waldemar Bonsels (1880-1952), nemški pisatelj, ki bi 21. februarja letos praznoval rojstni dan, piše v svojem najbolj znanem delu, romanu za otroke, Čebelica Maja in njene dogodivščine.

Pripoveduje o nadvse zvedavi mladi čebelici Maji, ki po nekaj toplih napotkih izkušene čebele Kasandre odide iz panja, ‘da bi spoznala sončni sijaj, visoka zelena drevesa in pisane trate, polne cvetlic, srebrna jezera in urne iskreče potočke, sinje svetlo nebo in morda celo človeka.’ Na pohajkovanju se sooči s svetom drobnih živalic, ki so si med seboj prijateljice ali sovražnice, vsem pa je skupno, da izpolnjujejo svoje poslanstvo in živijo v soodvisnosti. Nastopajo hrošček Cvetko, ki se v cvetu vrtnice huduje nad tatinskimi mravljami, brencelj Ivan Ivanovič, ki mu sicer prijazna, a lačna kačja pastirica Smuklja odgrizne glavo, nečimrni govnač Niko, ki Majo reši iz mreže pajka Herodeža, murenčica Murica, ki ni dovzetna za govnačeve čare, plašna muha Mrvica, pa zadržana, oglata in čudno ploščata stenica, metulj Mirko s črnima pikama na prelepih krilih, ki je bil prej gosenica v zelju, lubadar Fridolin v borovčevi skorji, ki se boji žolne, domači prijazni pajek Matija, ki živi pri človeku ne prav varno življenje, komar, ki človeku pije kri, pikapolonica Polonica Sedmopičnikova, literatka, ki kuje pesmi, in, nenazadnje, venomer dvomljiva stonoga Pulherija, ki pade v vodo, medtem ko Majo ujame sršen. V ujetništvu Maja spozna, da v sovražnem gnezdu kujejo napad na njen dom. Se zave svoje odgovornosti, pokaže neizmeren pogum, se reši, pravočasno na nevarnost opozori svojo kraljico Heleno Osmo, družina pa potem s složnostjo in zvestobo premaga močnejšega sovražnika.

S slikovitimi opisi narave in poučnimi situacijami avtor prijazno in kolikor mogoče realno v malemu bralcu skozi izkušnjo male junakinje vzbuja navdušenje, radovednost in spoštovanje do sveta drobnih živalic in narave nasploh, hkrati pa simpatično opozori na človeške vrline, kot so prijaznost, resnicoljubnost, zvestoba, ljubezen, pogum, prijateljstvo, iskrenost, sočutje …

Levo: Waldemar Bonsels, vir: Wikipedija. Desno: Cvetkov rožni domek (ilustracija Fritz Gareis jr. (1872–1925) iz knjige Prigode čebelice Maje.

Avtor je knjigo izdal leta 1912 in z njo do zdaj dosegel več kot dvomilijonsko naklado in več kot 40 prevodov. Prvi izvod žal ni ohranjen. Leta 1926 je roman dobil uprizoritev v igranem filmu, ki pa, žal, tudi ni ohranjen. Leta 1975 je bila prvič na televizijskih ekranih predvajana risanka (animirana serija), izdelana na Japonskem.

V slovenščini je roman izšel leta 1923 z naslovom Prigode čebelice Maje. Prevedel ga je pisatelj Vladimir Levstik (1886-1957), dva izvoda knjige pa se nahajata tudi v Čebelarskem muzeju v Radovljici. Med otroki je bila zelo dobro sprejeta sinhronizirana risanka, na podlagi te sta izšli tudi knjižici, Čebelica Maja gre na potep in Čebelica Maja reši svoj dom. Leta 2004 je pisateljica Marjeta Zorec priredila Levstikov prevod v knjigi z naslovom Dogodivščine čebelice Maje.

Otroški knjižici z glavno junakinjo čebelico Majo.

O mali junakinji in njenem avtorju pa je spregovorila tudi razstava. Leta 1998 jo je postavila Ustanova Waldemar Bonsels iz Münchna. Samo tri leta pozneje smo Muzeji radovljiške občine že organizirali njeno gostovanje v Radovljici. Takrat se je prvič predstavila zunaj Nemčije. V Sloveniji je nato nadaljevala pot še v Slovenski etnografski muzej in v Muzej novejše zgodovine Celje. V Radovljici so se razstavi s svojimi prispevki pridružili otroci radovljiškega in blejskega vrtca, sodelovala pa je tudi Knjižnica Antona Tomaža Linharta Radovljica.