Poslikane panjske končnice z motivom boja Pegama in Lambergarja v Čebelarskem muzeju v Radovljici

Čebelarski muzej v Radovljici ima največjo zbirko poslikanih panjskih končnic, prednjih deščic nekdanjih panjev »kranjičev«. To je posebnost ljudske kulture slovenskega alpskega sveta. Vzniknila je v 18. st. in imela svojo zlato dobo v času nekako med letoma 1820 in 1880, ko je cvetela kmečka rokodelska obrt od slikanja pohištva do upodabljanja na steklo. Konec 19. st. je s postopno industrializacijo na vseh področjih počasi začela zamirati. V 20. st. se je uveljavil še nov panj za čebele, ki je bil drugačnih velikosti. Avtorji poslikav na končnicah so anonimni, saj niso bile slikane zaradi umetnost, ustvarjene so bile po okusu in želji naročnikov: kmetov – čebelarjev. Vendar poslikave pričajo o tem, da so jih ustvarjali pravi slikarji, priučeni poslikovalci in pa popolni samouki. Iz prvih dveh skupin so nekateri avtorji celo znani, npr. Leopold Layer in njegova delavnica, Janez Gosar, Štefan Šubic, t. i. Koroški slikar, kot tudi uveljavljeni cerkveni podobarji. V drugi skupini pa npr. Marija Pavlič, Gregor Benedik na Gorenjskem, Ferenc Gril na Štajerskem kot večstranski priučeni kmečki upodobljevalci. Ob množični uporabi »kranjičev« je nastalo na tisoče upodobitev, od katerih jih je zdaj v muzejih in v zasebnih zbirkah ohranjenih okoli 3.000. V Čebelarskem muzeju njihovo število že presega 900, od tega jih je 145 na stalni razstavi, preostale v depoju. 130 poslikanih panjskih končnic je za namene gostovanj deponiranih na panojih v potovalnih zabojih. Med drugimi evropskimi kraji so bile na razstavi predstavljene tudi v Limericku na Irskem, ko je Slovenija vstopila v Evropsko unijo, in v Bruslju, ko je Slovenija prvič predsedovala Evropski uniji.

V muzeju je na stalni razstavi najstarejša do zdaj znana poslikana panjska končnica z motivom Marije z detetom, ki nosi letnico 1758. Med večinskimi religioznimi motivi na končnicah iz 18. st. je v muzeju tudi povsem posvetni prizor boja med Pegamom in Lambergarjem. To je na prvi pogled presenetljiva pojavitev, a samo če ne upoštevamo zgodovinskega spomina, ki je v človeški zavesti pomagal stoletja ohranjati pomembne osebnosti in intenzivne dogodke. Boj med tema tekmecema konkretno modificirano skozi ustno izročilo v obliki ljudske pesmi, ki je bila omenjana že prej, a prvič natisnjena šele leta 1807 (Valentin Vodnik). To je zgodba, v kateri junak z gradu Kamen v bližini Radovljice, Krištof Lambergar, na prošnjo cesarja na Dunaju premaga grozečega Pegama. Tako kakor Martin Krpan Brdavsa in kakor Peter Klepec Turke, le da sta tu glavna igralca ovekovečena tudi na končnici in da sta iz viteškega okolja.

Motiv ima izvor že v biblijskem boju Davida z Goljatom, a na končnici junaka pripadata domačemu evropskemu kulturnemu prostoru in ju lahko povežemo s konkretnimi osebnostmi in časom. Izvor ima v času dveh habsburških vladarjev rimsko-nemškega cesarstva, Friderika III. (1415–1491) in njegovega sina Maksimiljana I. (1459–1519). To je čas zatona mogočnih domačih grofov Celjskih (1418–1456), ko se je potem Radovljica tudi zaradi grozečih turških vpadov postopoma razvila v mesto in ko je bil bližnji grad Kamen pri Begunjah na Gorenjskem v lasti družine Lambergerjev. Ti so bili cesarski zavezniki v prizadevanjih za celjsko dediščino. Proti poveljniku najemniške vojske Celjskih, Čehu (= Behaim = Pegam) Janu Vitovcu, se je kot poveljnik na cesarski strani v bojih za Radovljico leta 1457 proslavil Gašper I. Njegov sin Gašper II. je bil prijatelj Maksimiljana I. Ta je navdušen nad zlatim viteštvom preteklega časa kot posebno vrsto športnega udejstvovanja podpiral viteške turnirje in viteške igre, to je igrane spopade moštev oz. dveh mož v polni bojni opremi. Gašper II. je na njih zmagal kar 87-krat. Na turnirju ob Maksimiljanovem kronanju za cesarja leta 1486 v Aachnu pa je bil prisoten tudi Gašperjev bratranec Krištof I., pozneje eden od poveljnikov kranjske plemiške vojske proti Turkom, ki ga omenja ljudska pesem. Oba sta bila tedaj povzdignjena v viteza.

1. Gašper II Lambergar premaga Vajkarta Turjaškega na viteškem turnirju

Iz Turnirske knjige Gašperja Lambergerja, ki prikazuje zmago nad Vajkardom Turjaškim (VIR: Dušan Kos, Turnirska knjiga Gašperja Lambergerja. Čas bojevnikov, Ljubljana 1997.

Prisotnost Lambergarjev v obrambi Radovljice za cesarja, udejstvovanje posameznikov v bojih proti Turkom in zmage na viteških turnirjih so pri ljudeh ustvarili zavest o slavi in moči Lambergerjev, da je iz nje zgodaj vzniknila pripovedna pesem. Samo kot dvoboj dveh nasprotnikov na konjih pa je v 18. st. pod vtisom te pesmi slava Lambergarjev začenjala dobivati svoj odraz tudi na panjskih končnicah.

Najstarejša končnica v muzejski zbirki z motivom Pegama in Lambergarja je zaradi starosti in izpostavljenosti vremenu precej zabrisana, a še vedno lepo prepoznavna. Plastičnost in perspektiva upodobitve dveh jezdecev, ki se po vrhuncu spopada oddaljujeta, ob čemer desni na sabljici drži nasajeno glavo drugega, tega pa v sedlu še držita dva hudička, kaže veščega slikarja, ki je motiv seveda ustvaril v maniri slikanja aktualnega časa in predstave.

Poslikana panjska končnica Pegam in Lambergar, 1789, ČM 1402 – potujoča razstava

S podobno postavitvijo konjenikov so v muzeju še tri končnice. Prvi dve predstavljata enak položaj, a tako, da sta bojevnika upodobljena z druge strani. Slika prve je značilno postbaročna – zelena trava, belo ozadje, ob levi in desni strani polbalustra, slikovita konjenika, v škornjih, jahalnih hlačah in suknjah z gumbi, na glavi pa trirogeljnik, kot je bilo to v času nastanka poslikave. Končnica se lahko pripisuje tradiciji delavnice Leopolda Layerja. Slika druge ima rdečo podlago, dogaja se na zelenem travniku. Kljub slabi ohranjenosti jo lahko pripišemo veščemu podeželskemu postbaročnemu slikarju.

Poslikana panjska končnica Pegam in Lambergar, 1843, ČM 1087.

Poslikana panjska končnica Pegam in Lambergar, 1857, ČM 1297.

Slika tretje pa prikazuje enak motiv, le obrnjeno, Lambergar z odsekano glavo na sablji na levi, Pegam na desni. Barva ozadja in tal je popolnoma zbledela, obris konjenikov pa vendar kaže, da roka poslikovalca ni bila ravno okorna.

Poslikana panjska končnica Pegam in Lambergar, brez letnice, ČM 1374.

Prvi dve končnici skoraj identično ploskovito naslikani z jahačema v suknjicah in škornjih, pokrita s klobukoma, ob čemer je druga okrašena ob straneh s polbalustroma, prva pa ju ima le nakazana v gornjih kotih (morda je bila ob straneh pozneje celo odrezana). Podobna končnica v Slovenskem etnografskem muzeju je pripisana Štajerski delavnici.

Poslikana panjska končnica Pegam in Lambergar, 1862, ČM 1396.

Poslikana panjska končnica Pegam in Lambergar, 1884, ČM 1173.

Tretja in četrta končnica sta med prvimi, ki sta bili vpisani v muzejsko inventarno knjigo. Obrisi prve kažejo okornejšo roko poslikovalca, druga, z letnico 1903, je iz Štajerske delavnice.

Poslikana panjska končnica Pegam in Lambergar, brez letnice, ČM 95.

Poslikana panjska končnica, Pegam in Lambergar, 1903, ČM 54.

Peta končnica v tem sklopu močno spominja na končnico iz Slovenskega etnografskega muzeja z letnico 1797, po kakršni se je morda zgledoval njen poslikovalec, ki pa letnice ni zapisal.