O Petru Pavlu Glavarju (1721–1784) smo na spletnih straneh MRO že pisali. Ob 300. obletnici njegovega rojstva pa mu je Čebelarska zveza Slovenije posvetila letošnje leto. Februarja je izpeljala spletni simpozij, maja so se mu poklonili v Komendi, kjer je Glavar deloval od 1744 do 1766, 11. septembra se mu bodo še v Lanšprežu, kjer je živel od 1766 do smrti 1784. Komendo in Lanšprež bo z 10. na 11. september povezal petinsedemdesetkilometrski pohod, kjer bo osrednja prireditev.
Kot ugleden mož in gospodarstvenik je bil Glavar član kranjske Družbe za kmetijstvo in koristne spretnosti. Ta je bila ustanovljena leta 1767 in je delovala do 1787. Njeni člani so bili med drugimi Baltasar Hacquiet (1735-1815), Janez Anton Scopoli (1723-1788), Gabriel Gruber (1740-1805), pa tudi predstavniki slovenskega razsvetljenstva: Antona Tomaž Linhart (1756-1795), Blaž Kumerdej (1738-1805) in Žiga Zois (1747-1819).
Glavar je bil tedaj že posestnik na Lanšprežu. Tam je nastala njegova najpomembnejša čebelarska pisna zapuščina. Medtem ko je Scopoli raziskoval kranjsko floro in zakonitosti življenja čebel spoznaval od ljudi na terenu, ko je Hacquiet med študijskimi popotovanji in preučevanjem življenja ljudi na Kranjskem pisal o čebelnjakih, panjih in poslikanih panjskih končnicah, medtem ko je Anton Janša iz lastne bogate domače izkušnje in znanja na Dunaju ustvaril novo državno doktrino čebelarjenja, je učeni Glavar živel med preprostim in neukim ljudstvom, mu neposredno pomagal, ga usposabljal in učil čebelarstva v domačem jeziku – vse za njegov napredek in izboljšanje gmotnega stanja.
Družba je imela vlogo svetovanja deželnim oblastem za razvoj gospodarstva v duhu državne fiziokratske politike. Med drugim si je prizadevala za širjenje znanja z izdajanjem publikacij in ustanavljanjem tehničnih in naravoslovnih šol, za povečanje domače proizvodnje lanu, volne, konoplje, svile za razvoj manufaktur, za izboljšanje poljedelstva z uvajanjem kolobarjenja. Pospeševala je sajenje murv za sviloprejke in krompirja ter krmilnih rastlin, prizadevala si je za izboljšanje pasem ovac, goveda, konj. Za državno kmetijsko politiko pa je bilo pomembno tudi čebelarstvo.
Kot član kmetijske družbe je Glavar dvakrat opisal stanje in predlagal ukrepe za izboljšanje čebelarstva na Kranjskem. Zagovarjal je mnenje, da čebelarstvo za kmete ne sme biti prisila, revnejšim naj zagotovi panje dežela, čebelnjake bi morale zagotoviti zemljiške gosposke, ki bi tudi poučevale kmete o čebelarjenju, bil je za spodbujanje uspešnih čebelarjev z denarnimi nagradami in proti tedanji praksi morjenja čebeljih družin na jesen in pred zimo. Zasnoval je navodila za čebelarjenje, po katerih je delovala njegova (slovenska) večerna čebelarska šola na Lanšprežu, bil je za povezovanje in sodelovanje čebelarjev za napredek stroke. Rokopisa za knjigo Pogovor od čebeljih rojov pa mu družba ni bila pripravljena natisniti.
Prispevek je pripravila Verena Štekar-Vidic, kustosinja Čebelarskega muzeja.
