Svetovni dan apiterapije

Svetovni dan apiterapije praznujemo 30. marca. Njegov namen je izboljšati mednarodno razumevanje terapevtske uporabe in zdravstvenih koristi čebeljih pridelkov. Ponosni smo lahko, da je bil prav rojstni dan dr. Filipa Terča, zdravnika, apiterapevta in čebelarja, začetnika moderne apiterapije, ki je velik del svojega življenja deloval v Mariboru, izbran za svetovni dan apiterapije.

Apiterapija je veja alternativne medicine, ki uporablja čebelje izdelke – med, cvetni prah, propolis, matični mleček in čebelji strup – za lajšanje različnih bolezenskih tegob.

Že pračlovek je hitro ugotovil, da mu prijata med in cvetni prah, užival pa je tudi zalego, o čemer pričajo risbe v skalni votlini Cuevas de la Araña (Pajkova jama) pri Bicorpi blizu Valencie v Španiji, ki so začele nastajati že med 20.000 in 30.000 leti pred našim štetjem.

Sklicevanje na zdravstvene lastnosti čebeljih izdelkov zasledimo v kitajski, korejski, ruski, egipčanski in grški praksi tradicionalne medicine. Prvo znano pisno pričevanje o uporabi čebeljih pridelkov v terapevtske namene sega v leto 2.100 pred našim štetjem. Gre za recept uporabe medu za zunanje namene v kombinaciji z drugimi snovmi za ozdravitev okužbe, napisan na klesarskem pismu na sumerski glineni plošči, ki je bil najden v dolini Evfrata.

V grobovih egipčanskih faraonov so se našle tudi darilne posode z medom. Uporaba medu pa je ohranjena na upodobljenih reliefih in zapisih na papirusih. Prav papirusi (med 1.900 in 1.350 pr. n. št.) vsebujejo veliko število receptov z medom in voskom, za zdravljenje številnih bolezni. Med njimi je najpomembnejši t. i. Ebersov papirus (okoli 1.550 pr. n. št.), ki vsebuje številne recepte za zdravila, ki uporabljajo med za zunanjo uporabo. Stari Egipčani so tudi uporabljali propolis, ki so mu rekli „črni vosek“.

Stari Grki so poleg medu, propolisa in voska uporabljali čebelji strup. Za medicinske namene je bilo proizvedenih tudi več alkoholnih pijač z medeno osnovo. Poseben pomen v grški kulturi ima oče zdravilstva Hipokrat (okoli 460 pr. n. št.–380 pr. n. št.), njegovo najljubše zdravilo je bil med, čebelji strup pa je opisal kot misteriozno zdravilo. Z uporabo medu so se ukvarjali tudi filozofi, npr. Pitagorejci, Aristotel in Demokrit.

Znanje grške medicine so pozneje povzeli Rimljani. Po Homerju je veljal med za bogovom priljubljeno jed. Tudi boginja Demetra je bila darovalka medu, njene svetnice pa so se imenovale „melissai“, kar pomeni čebele.

Po razpadu rimskega imperija se je poznavanje uporabe medu preneslo na Bizanc na eni strani in na arabski svet na drugi, kjer še danes med pomeni predstavo rajskih užitkov.

V času Frankovskega cesarstva je Karel Veliki (768–814), ki se je prav s pomočjo čebeljega strupa ozdravil protina, izdal uredbo, da mora vsaka večja urejena kmetija imeti tudi čebelarja in izdelovati medico.

Sodobnejšo raziskavo apiterapije, zlasti z uporabo čebeljega strupa, je začel zdravnik, apiterapevt in čebelar Filip Terč (1844–1917), rojen na Češkem, ki je velik del svojega življenja preživel v Mariboru. Raziskoval je povezavo med čebeljimi piki in revmatoidnim artritisom. Sledila sta mu še sledili še zdravnik Bodog F. Beck (1871–1942), ki je 1935 izdal svojo knjigo o zdravljenju artritisa s čebeljimi piki, zaslužen pa je bil tudi za razvoj tovrstne terapije v ZDA, ter Charles Mraz (1905–1999), ki je s čebeljimi piki zdravil številne, predvsem avtoimune bolezni.

Tokrat vam predstavljamo nekaj idej za uporabo medu, ki jih je pripravila Mihaela Pichler Radanov, avtorica knjige Babičina kozmetika, ki jih lahko izdelate kar doma.

Čaj z medom – seveda! Kaj pa medena maska in piling?

Čaj z medom ni vse, kar si lahko privoščite. 20 kapljic propolisa na žlički sladkorja, ko nas boli grlo. Poznate?

Kaj pa spomladansko čiščenje kože? Medena maska za obraz? Medena maska za lase? Sliši se znano. Ko jo enkrat poskusite – vas zasvoji. Ponavljali bi jo kar naprej. Vendar previdno!

Med je naravni sladkor. Poleg tega, da je hranilo, je tudi lepotilo in zdravilo. V kozmetiki ga uporabljamo za čiščenje kože, pospeševanje celjenja ran in odpravljanje gub. Poznamo sortne vrste medu, kot so lipov, smrekov, kostanjev, žajbljev, ajdov, rožmarinov, timijanov, akacijev med, in nesortne vrste, kot sta cvetlični in gozdni med.

Med je podoben eteričnemu olju, v njem so shranjeni zapisi rastlin, iz katerih je narejen. Če boste izbrali sortni med, je to tako, kot bi izbrali eno eterično olje, če pa boste izbrali nesortnega, pa kot bi posegli po mešanici eteričnih olj. Lipov med deluje baktericidno. Smrekov vsebuje mnogo rudninskih snovi in terpene, ki mehčajo sluz. Kostanjev med vsebuje precej peroksida, ki ga povezujejo z baktericidno lastnostjo medu. Žajbljev med je znan kot najboljši evropski med, a ga je težko dobiti, še najlaže v Istri in v hrvaškem primorju. Vsebuje vse značilnosti žajbljevega eteričnega olja. Lajša bolečine in blaži vnetja. Sprošča napetosti in pomirja.

Ne glede na to, kateri med boste izbrali, če ga boste uporabili za čistilno masko za kožo, bo ta temeljito očiščena. Zmotno je mnenje, da med kar namažemo na obraz in je to že čistilna maska. Medu v čistilni maski za obraz ne uporabljamo samega. Vedno ga zmešamo z nekaj negovalnega olja, eteričnim oljem limone ali sokom limone. Če želimo izdelati čistilni piling, medu in oljem dodamo kokosovo moko ter drobno strto sol. Medeno masko uporabljamo največ štirikrat letno. Medeni piling pa po potrebi.

Med je tako intenzivno čistilen, da prepogosta uporaba takšne maske (ali samo medu) z naše kože sicer odstrani vso umazanijo, hkrati pa tudi vso zaščito – vse tiste plasti maščobe, ki našo kožo varujejo pred zunanjimi škodljivci. Brez te zaščite bo naša koža lahek plen za viruse, glivice in bakterije, ki nam bodo povzročile kožne težave – lišaje in različna vnetja. Zato ne zanemarite njegove čistilne lastnosti in ga uporabljajte zmerno in preudarno.

Pri izdelavi medene čistilne maske in medenega pilinga vedno uporabimo negovalna olja in sol. Olja uporabimo za to, da dodamo negovalno vlogo; soli in limono, da poudarimo čistilne in osvežilne lastnosti naših preparatov.

Avtorica receptov in fotografij: Mihaela Pichler Radanov