Svetovni dan prosto-živečih živalskih in rastlinskih vrst
Generalna skupščina Združenih narodov je leta 2013 razglasila 3. marec za dan prosto-živečih živalskih in rastlinskih vrst. Na Rdečem seznamu ogroženih vrst Mednarodne zveze za varstvo narave (IUCN) je nevarno ogroženih več kot 8.400 vrst prosto-živečih živalskih in rastlinskih vrst, približno 30.000 pa jih velja za ogrožene ali ranljive. Na podlagi teh ocen se domneva, da več kot milijonu vrst grozi izumrtje.
Nenehna izguba vrst, habitatov in ekosistemov ogroža vse življenje na Zemlji, tudi človeka. Naš obstoj je popolnoma odvisen od dobro delujočih ekosistemov, ki imajo pomembno vlogo pri kroženju snovi, čiščenju zraka, vzdrževanju rodovitnosti prsti … S čezmernim poseganjem vanje pa jih rušimo. Vključenost v naravno okolje je osnova človeškega obstoja na Zemlji. V prizadevanju po nenehni gospodarski rasti vse prevečkrat pozabljamo, da imamo na Zemlji le omejene naravne vire. Če se ne bomo odrekli svojemu sebičnemu ravnanju, lahko do konca uničimo naravno ravnovesje in do skrajnosti sesujemo tisočletja in tisočletja veljavne zakonitosti našega planeta.
Letošnji svetovni dan prosto-živečih živali je posvečen temi »Obnovitev ključnih vrst za obnovo ekosistemov«. S tem hočemo opozoriti na potrebno ohranjevanje nekaterih najbolj ogroženih vrst divje favne in rastlinstva ter spodbuditi razmišljanje o možnih rešitvah. To leto bodo v ospredju prizadevanja za doseganje ciljev trajnostnega razvoja Združenih narodov Agenda 2030: 1 (brez revščine), 2 (popolna odprava lakote) 12 (zagotovitev trajnostnih vzorcev porabe in proizvodnje), 13 (podnebni ukrepi) 14 (življenje pod vodo) ) in 15 (življenje na kopnem). https://sdgs.un.org/goals
Močvirski cekinček (Lycaena dispar) je na seznamu ogroženih vrst.
Eden najpomembnejših mehanizmov, ki vpliva na razširjenost in obstoj vrst, tudi čebel in drugih opraševalcev, je podnebje. Temperatura se zaradi globalnega segrevanja spreminja, s tem pa se vrste umikajo z območij, kjer so zanje neugodne temperature, in če pri premiku naletijo na prepreke, ne preživijo. Poplave, vročinski vali, nevihtne ujme in sušna obdobja vplivajo tudi na rastline in z njimi povezane živali v različnih ekosistemih.
Čebele in vsi drugi opraševalci so vse bolj ogroženi. Številne raziskave potrjujejo upad populacij opraševalcev po vsem svetu, za kar so različni, skrb vzbujajoči vzroki. Po napovedih nekaterih raziskovalcev naj bi do leta 2100 samo čmrlji izgubili za več kot polovico svojega življenjskega prostora. Različni nepredvidljivi vremenski pojavi lahko zmanjšajo medenje medovitih rastlin ali ga v celoti uničijo, čebele in opraševalci pa so prikrajšani za pašo.
Kranjske čebele (Apis mellifera carnica)
Agresivno kmetijstvo je posledica tudi povečanega števila prebivalstva in s tem čedalje večje porabe hrane. Njeni pridelovalci se na to odzivajo z intenzivnejšo pridelavo in širjenjem obdelovalnih površin. S tem izgubljamo travnike, gozdove in druga območja, ki so bila nekdaj za opraševalce vir hrane. Ko pa se v težavah znajdejo opraševalci, smo v težavah tudi ljudje. Vpliv agresivnega kmetijstva lahko omilimo s heterogenostjo pokrajin, ki jih bogatijo na primer s cvetovi bogati travniki, gozdovi in drugi habitati okrog njiv.
Travniški čmrlj (Bombus humilis)
Čebele in drugi opraševalci so najboljši naravni kazalec onesnaženosti okolja. Raziskave kažejo, da se ostanki pesticidov lahko znajdejo tudi v čebeljih pridelkih. Vpliv teh strupov na čebelje družine se kaže tako, da so čebele občutljivejše za bolezni. Vse več je primerov tako imenovanega izginjanja čebeljih družin, ki smo ga sprva pripisovali napadenosti z varojami, v zadnjem času pa ugotavljamo, da gre tudi za zastrupitev čebel s pesticidi.
Pesticidi, različne kemikalije za uničevanje škodljivcev so za opraševalce zelo nevarni. S škodljivimi vplivi zmanjšujejo njihovo populacijo, uničujejo njihove življenjske prostore in so navsezadnje nevarni tudi ljudem. Pesticidi lahko zastrupijo čebele neposredno (s škropljenjem) ali z okuženjem vira hrane (rastlin in vode). Po domnevah strokovnjakov so eden izmed glavnih povzročiteljev sindroma propada čebeljih družin, v skrajnem primeru celo množičnega pomora čebel.
Biotska pestrost, kot jo poznamo danes, je nastala v milijardah let razvoja življenja na Zemlji. Ne pomeni samo pestrosti vseh vrst, je tudi raznolikost znotraj posameznih vrst. Uničevanje biotske raznovrstnosti v zadnjih stoletjih, odkar je človeška vrsta postala na planetu Zemlja dominantna, izrazito narašča. Vrste zdaj izumirajo tisočkrat hitreje, kot se je to dogajalo v zemeljski zgodovini. V svetovnem merilu je v zadnjih 40 letih število vrst upadlo za več kot četrtino. Ohranjanje biotske raznovrstnosti je temelj trajnostnega razvoja. Vrste so nenadomestljive. Vrsta, ki izumre, je izgubljena za vse čase, skupaj z vsemi lastnostmi in povezavami, ki so se izoblikovale v dolgem času njenega razvoja. Imamo samo en planet – našo Zemljo, poskrbimo zanjo, da ne bo prepozno!
Fotografija: Ivan Esenko
