Okna kroparskih fužinarskih hiš so v preteklosti pogosto krasili naglji. Posebno skrb so jim še po drugi svetovni vojni posvečali pri Šolarjevih v Kropi (fotografija v nadaljevanju). V času cvetenja nagljev se je nekdaj v Kropi odvijal t. i. ta lepi sejem ali nageljnov sejem. Sejem, ki je bil pred prvo svetovno vojno znan daleč naokoli in je privabil tudi številne okoliške obiskovalce, je potekal sredi julija ob praznovanju žegnanjske nedelje. Slednja je v Kropi povezana s posvetitvijo farne cerkve sv. Lenarta v juliju 1729. Takrat je cerkev, ki se v zgodovinskih virih prvič omenja leta 1463, leta 1620 pa je postala župnijska, posvetil ljubljanski škof Sigmund Feliks Schrattenbach. Žegnanje na nedeljo po sv. Mohorju in Fortunatu (12. julij) se sicer v seznamu bogoslužij župnije Kropa omenja že leta 1692, združeno pa je bilo s shodom karmelske (škapulirske) bratovščine. Slednji je bil vezan na god Karmelske Matere Božje 16. julija. V redkih pisnih virih, ki opisujejo šege ob nageljnovem sejmu, je praznovanje žegnanjske nedelje v Kropi potekalo na nedeljo po sv. Marjeti (13. julij).
Vir: Kovaški muzej Kropa
Sejem in šege, povezane z žegnanjsko nedeljo, je leta 1931 opisal že Joža Lavrenčič zgodovinski povesti Božja sodba: »V Kropi je bil semenj, lepi semenj, nageljnov sejem, ki je slovel daleč naokoli in je privabil sejmarje ne samo iz bližnjih krajev, marveč so prišli iz Kranja, Loke, Ljubljane, od Radovljice in bohinjske strani in še od Petrovega brdo so prišli od Bače in Soče…«[i] Pisatelj je povest postavil v prvo polovico 17. stoletja, v svojo pripoved pa vpletel tudi kroparsko ljudsko izročilo. Izhodišče zgodbe, ki opisuje ljubezenski trikotnik med lepo žebljarico Lenko ter Klemenom, sinom bogatega kroparskega fužinarja, in oglarjem Anžetom z Jamnika, je prav nageljnov sejem. Opisane so šege v prazničnih dneh ob sejmu: na predpraznični dan jutranje dogajanje v vigenjcu, ko so dekleta obdarile fante s cvetočimi naglji in ko so zadnjemu tolkli žajfo, na dan sejma opoldne pa lov na dekleta, ki je potekal od spodnjega dela Krope proti Stočju. Kdor je bežeče dekle ujel do meje pod Jarmovo gostilno, jo je smel vzeti za ženo. Šege ob nageljnovem sejmu je v Kroparskih zgodbah (samozaložba, 1973) opisal tudi Joža Bertoncelj. Razložil je bistvo praznovanja: takrat so se na oknih kroparskih deklet razcveteli nageljni, okrog oken in nageljnov pa so se sklepale ljubezenske zveze.
Tudi sicer je na Gorenjskem veljalo, da so bila žegnanja predvsem priložnost za srečevanje fantov in deklet ter za izkazovanje njihove medsebojne naklonjenosti. Najbolj natančen opis šeg ob nageljnovem sejmu, ki se nanaša na čas ob koncu 19. stoletja, se je ohranil v rokopisnih zapiskih Valentina Žmitka.[ii] Veselo pričakovanje sejma je bilo v vigenjcih čutiti že nekaj dni prej. Kovači so vstajali prej in pridno delali, da bi zaslužili za nakupe na sejemskih stojnicah. Na smajno soboto zgodaj zjutraj so fantje kovaške panje (kamnite podstavke s nakovali za kovanje žebljev) v vigenjcih okrasili z zelenjem, dekleta pa so fante obdarila s šopki iz nageljnov, roženkravta (vrsta pelargonije) in rožmarina. Zraven so položila še darila – štrukeljce (cigare viržinke ali v ta namen pečeno pecivo). Glavni dogodek predprazničnega jutra pa je bila t. i. žajfa. Žajfo si je prislužil tisti, ki je v vigenjc prišel zadnji, zato so ta dan začenjali z delom že zelo zgodaj, med drugo in tretjo uro zjutraj. Prihod zadnjega kovača ali kovačice so pozdravili z gromkim vpitjem in udarjanjem kladiv. Namesto pušeljca na kovaškem panju je zamudnika čakala smrdljiva palica, zbadanje in norčevanje na njegov račun pa je trajalo še celo leto. Naslednji dan, ko je potekal sejem, so se fantje oddolžili dekletom tako, da so jih peljali na sejem in jim tam kupili manjša darila. Najpogosteje so bili to lectarski izdelki – medeni štruklji (table) in lectova srca. Za sladke štruklje – table so fantje tudi kockali in tekmovali v njihovem sekanju. Sejemske stojnice z raznim blagom so ta dan napolnile kroparski plac, med kupci je je bilo tudi precej ljudi iz okolice. Na sejem so prihajali lectarji iz Kranja in Radovljice, njihovi štanti so bili vedno najbolje obiskani. Namesto lecta so fantje dekletom kupovali tudi rute, blago za bluze, obeske, verižice, prstane…[iii] Veselo dogajanje se je zvečer nadaljevalo v gostilnah s prepevanjem in plesi. Naslednji dan so bili navadno vsi malo utrujeni – nekateri kovači so z delom nehali prej ali pa so imeli celo plavi ponedeljek (podobno je veljalo tudi za sopraznike v poletnem času) in so se raje odšli v naravo še malo poveselit – na Jamo nad Kropo. Tam so zbrali denar za pijačo in dan preživeli ob petju. Prepevali so tudi že v soboto zvečer, tako za čas svoje mladosti poroča Joža Bertoncelj (1901–1976) v Kroparskih zgodbah: »Kmalu po večerji, še predno se stemni, se nekje izmed hiš potajeno vzdigne pesem, ki narašča in pojema in nikakor ne da spati dekletom za okni, na katerih dehte nageljni. Tako zapojo samo Kroparji.«[iv] Na ta večer so bili nageljni skriti na najvišjih oknih, da jih fantje ponoči niso ukradli.
Sejem na nedeljo po sveti Marjeti v sredini julija se je v Kropi obdržal do druge svetovne vojne. Do takrat sta bila v Kropi dva večja letna sejma, poleg omenjenega še sejem na nedeljo po farnem zavetniku sv. Lenartu (6. november). Manjši sejmi so bili še veliki četrtek, na nedeljo po sv. Luku (18. oktober) in na dan sv. Barbare (4. december). Šege ob nageljnovem sejmu so izginile skupaj z vigenjci. Po drugi svetovni vojni so spomin na nageljnov semenj ohranjali tako, da so, zlasti fantje in mlajši moški, na dan žegnanja k sv. maši prišli s pripetimi naglji, po možnosti z kroparskih oken.
Prispevek je pripravila Saša Florjančič, kustosinja Kovaškega muzeja Kropa
[i] Joža Lavrenčič, Božja sodba. Zgodovinska povest iz XVII. Stoletja. Gruda 1931/št. 1, str. 5.
[ii] Valentin Žmitek, Šege in navade, rokopis, ok. 1950, arhiv Kovaškega muzeja.
[iii] Zmago Šmitek, Vpliv industrializacije na življenje delavske skupnosti v Kropi (1890–1940), diplomska naloga, Oddelek za etnologijo pri Filozofski fakulteti v Ljubljai, Ljubljana 1973.
[iv] Joža Bertoncelj, Kroparske zgodbe, samozaložba, Kropa 1973, str. 101.
