Slovenska kulinarika in med v 19. stoletju
V 19. stoletju smo se Slovenci oblikovali v narod, slovenski jezik se je uveljavljal in razvijal tudi na strokovnih področjih, eno teh je kulinarika.
Da bi olajšal kuhanje svojim rojakinjam, ki se niso znašle med tujejezičnim kuharskim izrazoslovjem, in da bi spodbudil slovensko izražanje tudi na področju kuharstva, je Valentin Vodnik kot prevajalec nemškega izvirnika poskrbel že leta 1799 s prvo kuharsko knjigo v slovenskem jeziku, Kuharske bukve.. Obsega 300 receptov, od juh, do slaščic, žolc ter sokov in je lahko uporabna še zdaj. Petdeset let pozneje je Andrej Zamejic s prevodom nemške poskrbel za drugo slovensko kuharsko knjigo, Nove kuharske bukve, ki je do leta 1900 doživela še pet ponatisov. Zanimivo pa je, da niti prva niti druga knjiga ne vsebujeta receptov z medom, čeprav je znano, da je bilo čebelarstvo na Slovenskem takrat dobro razširjeno in da je že leta 1689 Janez Vajkard Valvasor v sloviti Slavi vojvodine Kranjske pisal o potici z medom in o medici.
Valentin Vodnik: Kuharske bukve, 1799. Vir: dLib.
Valentin Vodnik: Kuharske bukve, 1830. Vir: dLib.
Tretja slovenska kuharica in prva izvirna slovenska kuharska knjiga je izšla leta 1868. Napisala jo je gospa kmečkega porekla z Roža na Koroškem, Magdalena Knafelj-Pleiweis. Kot tretja soproga Valentina Pleiweisa, očeta veterinarja, kulturnega delavca, politika in urednika dr. Janeza Bleiweisa, je živela v Ljubljani. Na 308 straneh je njena Slovenska kuharica ponudila 932 receptov in 14 jedilnih listov. Ponatisnjena oz. dopolnjena in jezikovno posodobljena je bila potem še štirikrat: 1878, 1889 (z letnico 1890), 1897 in 1902, zadnji dve že po avtoričini smrti. Šele v tej izvirni knjigi je avtorica, izkušena kuharica ter poznavalka dunajske meščanske kuhinje in slovenskih jedi, vključila tudi recept za potico in s tem tudi prvič med kot sestavino njenega nadeva. (Njeno delo so v 20. stoletju nadaljevale znamenite Felicita Kalinšek – sestra Terezija, Regina Gosak – sestra Isabela, Bernarda Gostečnik in Marija Ilc – sestra Vendelina.)
Magdalena Pleiweis, Slovenska kuharica, 1878. Vir: dLib.
Magdalena Pleiweis: Slovenska kuharica, Ljubljana 2004 – ponatis 5. izdaje iz leta 1902.
Toda na podeželju, predvsem pa čebelarji, so znali uporabljati medene proizvode, kot sta med in vosek za najrazličnejše potrebe, od hrane in pijače do zdravil in kozmetike. V Čebelarskem muzeju v Radovljici iz časa vseh treh omenjenih kuharskih knjig hranimo drobno knjižico, ki je dokaz za to. Napisal jo je leta 1888 Franjo Jeglič, ko je bil učitelj na Dovjem pri Mojstrani in hkrati urednik glasila Slovenski čebelar in sadjerejec. Prijateljeval je z velikim čebelarskim trgovcem Mihaelom Ambrožičem. Priročnik Poduk, kako se med in vosek koristno uporabita je nastal kot posledica spoznanja, da je treba spodbujati čebelarstvo in uporabo čebeljih pridelkov na domačem trgu za razvoj gospodarstva.
Franjo Jeglič (1856–1935)
Franjo Jeglič: Poduk, kako se med in vosek pravilno vporabita. ČM 860.
Avtor na petdesetih straneh receptov in napotkov večji del nameni pripravam pijač iz medu: medenih piv, vin, moštov, jagodnih vin, šampanjcev, likerjev, žganih pijač, posebej žganja in pijač iz špirita ter kisa. V kratkem poglavju Medene pekarije predstavi tudi različne kolače, medene kruhke in dva recepta za nunske krape. Veliko bolj se razpiše v poglavju o vkuhavanju sadja z medom. Med in vosek priporoča tudi za zdravilo ter pouči, kako se iz teh sestavin pripravi milo ‘za lišp’ in pranje perila. Med je tudi sestavina za pripravo čokolade. Z njim se napravi črnilo, vosek pa se uporabi za pripravo mazila za usnje, lepilo in za neprodušno zapiranje steklenic s hlapljivimi tekočinami.
Recepta iz Jegličevega Poduka.
Knjiga Poduk, kako se med in vosek koristno uporabita je delo razgledanega, praktičnega in angažiranega podeželskega učitelja, ki je svoje poklicno poslanstvo namenjal tudi izobraževanju odraslih za izboljšanje njihovega življenjskega standarda.
Verena Štekar-Vidic, kustosinja Čebelarskega muzeja
