Dr. Andrej Šalehar že več časa poglobljeno proučuje zgodovino slovenskega čebelarstva. Prva zlata doba kranjskega čebelarstva – 1750 ̶ 1820 se zdi nekakšno logično nadaljevanje vsebin, ki jih je v knjigah ali na spletu do zdaj že predstavil: Slovenske knjige in tiski s področja čebelarstva do leta 1945; Anton Janša – biografski in bibliografski mejniki; Praha matice s troti v zraku kot izvirno slovensko odkritje; Anton Janša, prvi učitelj čebelarstva

Novo knjigo avtor podnaslavlja z Dogodki, knjige, objave, rokopisi in listine. Tudi tokrat zato v izčrpen priročnik natančno in vestno kronološko v besedi in sliki niza obsežno zgodovinsko literaturo in vire, ki pripovedujejo o čebelarskem védenju in praksah na Kranjskem v času, ko se je to iz anonimnosti lahko izdalo z zapisano besedo in v praksi razširilo tudi v druge dežele. Tu se mi uvodoma vsiljuje razmišljanje, da se je ta bum mogel pojaviti, ko so bile za to dane objektivne okoliščine razvoja družbe 18. stoletja, ki je začel rahljati fevdalni družbeni sistem ter omogočil razvoj in izobrazbo tudi drugim slojem prebivalstva, plemstvo pa je počasi začelo izgubljati svoje privilegije. Vladarja Avstrijske monarhije, Marija Terezija in Jožef II. sta morala v korak s časom s posodabljanjem svoje države tako, da sta jo s pomočjo uradniškega aparata povsem centralizirala. S fiziokratsko politiko sta povezala agrarne in neagrarne dejavnosti v celovit gospodarski sistem. Vodilo je bilo, da izvira iz zemlje vse, kar je potrebno za državno blaginjo, v razvoju kmetijstva sta videla priložnost za razvoj ljudstva, ki je bilo pretežno kmečko, čebelarstvo pa je bilo pripoznano kot dejavnost, ki lahko dvigne kmetov standard, da je tako koristnejši za državo.

Na Kranjskem je v 18. stoletju bivalo kar nekaj izobražencev različnih strok. Čeprav se je v duhu centralizma (nikakor pa še ne v duhu nacionalizma) uveljavljala kot uradni jezik monarhije nemščina, pa je velika večina prebivalstva na Kranjskem govorila ali vsaj razumela slovensko, plemiči in duhovščina tudi latinsko, nemško, francosko, italijansko. Ljudstvo je bilo večinoma nepismeno, prepoznanim inteligentnim dečkom je bilo omogočeno šolanje v jezuitskih šolah, ki so bile latinske. Tako so tudi intelektualci, ki so bili člani kranjske C. k. Družbe za poljedelstvo in koristna znanja (1767 ̶ 1787), npr. Peter Pavel Glavar, Antonio Scopoli, Baltasar Hacquet, Anton Tomaž Linhart, Blaž Kumerdej, Gabriel Gruber, baron Žiga Zois, grof Jurij Jakob Hohenwart govorili in pisali v različnih jezikih, a, kar se tiče čebelarstva, iz enakih izhodišč in za enak namen – predstaviti čebelarstvo na Kranjskem, prispevati k izboljšanju pogojev za to dejavnost.

Knjiga Prva zlata doba kranjskega čebelarstva – 1750 ̶ 1820 ponuja veliko gradiva za interpretacije dogodkov in stanj v času prebujanja slovenske zavesti v 18. stoletju. Dragocen je niz citiranega gradiva na koncu knjige, ki je dosegljiv v knjižnicah, predvsem pa na spletu, iz katerega tudi avtor veliko črpa. Prav tako ponuja na enem mestu zbrane odlomke  zapisov o čebelarstvu in njihove prevode v sodobni slovenščini.

Prepričana sem, da bo prvi zlati dobi kranjskega čebelarstva izpod peresa dr. Šaleharja prav kmalu sledila še druga zlata doba, v 19. stoletju, ki se je tudi zaradi pričakovanega podobno skrbno predstavljenega gradiva lahko veselimo.

Knjiga je dostopna v PDF-obliki v Digitalni knjižnici Slovenije.

Dostop do knjige

Verena Štekar-Vidic, kustosinja Čebelarskega muzeja