Če se je v 18. stoletju slovensko čebelarstvo v svetu proslavilo z izvirnostjo in je bilo odločilno za  napredek te dejavnosti, pa ga je v 19. st., ko smo se Slovenci oblikovali v narod,  zaznamovalo zlasti sledenje novim načinom, ki so prihajali iz drugih dežel ter širjenjem »umnega čebelarjenja« med ljudstvom s pisano slovensko besedo. Med številnimi zaslužnimi možmi tistega časa je bil tudi Luka Porenta, na katerega opozarjamo v tokratnem junijskem prispevku.

Gorenjec Luka Porenta (1823–1882), rojen v Pevnu pri Stari Loki,  je od leta 1849 opravljal božjo službo v Srednji vasi v Bohinju, kjer je umrl na današnji dan, 3. junija. Ob prebiranju knjige Illustrierte neuester Bienenfreund se je leta 1857 tako navdušil nad novo tehnologijo čebelarjenja s premičnimi sati, ki mu jo je razkril poljski avtor in čebelar  Johanes Dzierzon, da se je odločil na ta način čebelariti v tedaj uveljavljenih kranjičih.  Panj je dopolnil z nekoliko izboljšavami, predvsem pa notranjost priredil tako,  da so v njem prečno viseli satniki, ki jih je lahko odstranil in nadomeščal z novimi. Tako je dosegel, da je lahko sam učinkoviteje uravnaval dogajanje v panju. Upravljal jih je od zadaj z odpiranjem  končnice in  od zgoraj z večdelnim pokrovom. Leta 1871 je Kranjska kmetijska družba njegov panj izbrala za tistega, ki ga bo priporočala domačim čebelarjem. V Novicah, gospodarskih, kmečkih in narodnih, ki jih je izdajala ta družba, je leta 1875 objavljal prispevke z naslovom Novi Kranjski panj po Dzierzonovi metodi, ponatis prispevkov pa je izšel v samostojni knjižici leta 1876, ki jo imamo tudi v našem čebelarskem muzeju.