Čebelarski razvojno izobraževalni center v Lescah bo letos na steni stopnišča obogaten z motivom zavetnika čebelarjev, sv. Ambroža, kateremu idejna podlaga je predmet iz Čebelarskega muzeja v Radovljici. To je leseni, rezljani relief čebeljega panja nemškega tipa (navadno iz ržene slame in vrbovih viter) z nakazanim žrelom in podstavkom. Na sredini panja je okvir v obliki šestkotne satne celice, znotraj tega pa na podlagi v obliki satnice izstopa stranski portret svetnika. Pokrit z mitro ima pogled usmerjen v gledalčevo levo proti zavitemu vrhu škofovske palice, krasijo ga dostojanstvena brada in lasje. Na hrbtni strani ima zgoraj zanko za obešanje na steno, spodaj pa v okvirčku podpis izdelovalca: Ravnik Janko, Kranj. Inventarna številka predmeta priča o tem, da je prišel v muzej zelo zgodaj, spada v zbirko Čebelarstvo v umetnosti.
Relief s podobo sv. Ambroža, les lipa, 43,5 x 31,5 x 6,5 cm. Avtor Janko Ravnik, Kranj. Hrani Čebelarski muzej v Radovljici, inv. št. ČM 665.
Ustvarjalci povečanega reliefa, pod vodstvom gospe Urške Ambrožič Potočnik, so si motiv izbrali izmed šestih predlaganih, ki jih imamo v hramb v muzeju. Slikovitemu mozaiku s portretom svetnika bo sledil še izrezljani leseni del.
Ime Ambrož izhaja iz imena Ambrosius, ki v grščini pomeni nesmrten, božji, božanski. Enak pomen ima samostalnik ambrozija – pomeni jed bogov, ki daje nesmrtnost in je ljudem prepovedana. Starogrški bogovi so poleg ambrozije pili nektar.
Sv. Ambrož je dejansko živel v 4. stoletju (Trier, 339–Milano, 397), večji del v času rimskega cesarja Valentinijana I., in postal ena najvplivnejših zahodnocerkvenih osebnosti prvih stoletij našega štetja in kot zavetnik Milana eden izmed najpomembnejših italijanskih svetnikov. Pokopan je v kripti bazilike v Milanu, poimenovani po njem.
Legenda pravi, da je nekoč, ko je bil Ambrož še dojenček, roj čebel na njegovem spečem obrazku in v ustih pustil sled medu. Njegov oče je to razumel kot znamenje, podelil mu je ime in verjel, da bo sin odrasel v moža z “medenim jezikom”, to je, da bo imel velik dar za govorništvo, kar se je tudi uresničilo.
Postal je najvišji uradnik rimske države za pokrajine v severni Italiji. Tedaj so v krščanski cerkvi delovale mnoge sekte. Ker je veljal za pravičnega že v svoji posvetni službi, je bil po nemirih za predhodnikovo nasledstvo izbran za milanskega škofa. Njegov rek: Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega, simbolizira njegovo prizadevanje za neodvisnost Cerkve od posvetne oblasti. Z besedo, govori, pridigami, pismi in v bogoslovnih spisih si je prizadeval za strpnost med ljudmi. Med drugim je v bogoslužje vpeljal tudi ljudsko petje (ambrozijansko) in napisal več pesmi in himen, nekaj jih je tudi sam uglasbil.
Zanimivo je, da predvsem na Gorenjskem sv. Ambroža niso od nekdaj imeli za zavetnika čebelarjev, pač pa še dolgo v 19. st. starozaveznika Joba. V Čebelarskem muzeju imamo kar 22 poslikanih panjskih končnic z njegovim motivom, z motivom sv. Ambroža pa komaj dve, (in ti iz 20. st.). Jobova zgodba ni svetla in prijazna, pač pa polna trpljenja, ker je Bog želel Satanu dokazati, da mu je Job v veri zvest ob najhujših preizkušnjah in brezpogojno veruje vanj. Panjske končnice ga običajno predstavljajo v najhujši bedi na gnoju, v ranah po vsem telesu, iz katerih jemlje črve (ličinke čebel, čebelji med in vosek sta bila tedaj uporabno zdravilo za rane) ter jih izroča prijateljem, ki ga v bedi ne razumejo, a jim Job to odpušča, saj se črvi v njihovih rokah spremenijo v cekine.
Poslikana panjska končnica, Job na gnoju, z letnico 1857, les, olje na les, 23,5 x 14,1 x 1,8 cm. Hrani Čebelarski muzej v Radovljici, inv. št. ČM 982.
Poslikana panjska končnica, Job na gnoju, les, olje na les, 27,1 x 12,9 x 1,3 cm. Hrani Čebelarski muzej v Radovljici, inv. št. ČM 1548.
Po Napoleonovih vojnah se je Evropa zelo spremenila. V 19. st. je postalo priljubljeno nabožno vzgojno slovstvo, in sicer kot odsev splošnih prizadevanj za vzgojo in upanje zanemarjenih vojnih sirot in zapuščene mladine. Razumljivo na verskih osnovah. Svetli in spodbudni življenjepisi resničnih oseb, ki so bili prvotno navadni ljudje, zaradi svojega zemeljskega ravnanja in zaslug pa postali svetniki, so bili zelo primerni za vzgojo kulture duha (etično držo), kulturo srca (plemenitost ravnanja) ter tudi jezikovno, pisno in govorno kulturo besednega izražanja, na temelju česar so se med drugim pravzaprav zgradile tudi evropske človeške vrednote. Pri nas je gibanje pospešil Anton Martin Slomšek, škof, šolnik, pesnik in pisatelj. S sodelavci je v Gradcu v letih 1853 in 1854 izdal delo Djanje Svetnikov božjih, v katerem je na 1.507 straneh predstavil 581 svetnikov, med njimi tudi sv. Ambroža. Ta in v različnih poznejših izdajah Mohorjeve družbe predstavljena življenja svetnikov so tako tudi Slovencem vidno oblikovala nravstveno obzorje.
Razlog, zakaj so čebelarji za svojega zaščitnika izbrali prav Ambroža, pojasnjuje svetel dogodek s čebelami iz njegovih otroških let in pa želja po identifikaciji s tako odlično osebnostjo. Zdaj ni šlo več za imaginarno brezpogojno Jobovo ljubezen do Boga, pač pa za spoštovanje in vero v svetega človeka, ki si je v življenju to zaslužil in bil vzgled vsem poštenim ljudem, da z dobrim delom lahko napredujejo. Morda pa je odločitvi botrovalo tudi samo ime svetnika, ki pomeni nesmrtnost, kar s svojim nenehnim obnavljanjem na nek način predstavljajo tudi čebelje družine.
Sv. Ambrož goduje 7. decembra (374), na dan, ko je bil posvečen v škofa. Tedaj so mu v slovenskih cerkvah posvečene maše. Navadno je upodobljen s čebeljim panjem, njegovi atributi so še pero za pisanje, knjiga, bič, otrok v zibeli, golob, model cerkve ali čebelarski klobuk. Pri nas je pod Krvavcem v kraju Ambrož edina podružnična cerkvica sv. Ambroža, na Brdu pri Lukovici mu je ob čebelarskem centru posvečena kapelica. Sv. Ambrož oz. Tabor je vzpetina na Krasu, ki se nahaja med vasema Temnica in Lipa. Tam so ostanki cerkvice sv. Ambroža, kamnito zatočišče, kjer so včasih vedrili pastirji. Slovenski čebelarji vsako leto prirejajo Ambrožev ples.
Preostale upodobitve sv. Ambroža v Čebelarskem muzeju v Radovljici.
Banderska slika z motivom sv. Ambroža v okviru, XXXXXXX. Hrani Čebelarski muzej v Radovljici, inv. št. ČM 905.
Slika Sv. Ambrož, les, propolis, 82 x 71 x 4 cm. Avtor Branko Čušin, 2003. Hrani Čebelarski muzej v Radovljici, inv. št. ČM 1794.
Medalja sv. Ambroža z napisom 1: SCT AMBROSIUS, VOM LANDESVEREIN ZUR HEBUNG DER BIENENZUCHT BÖHMENS (SV. AMBROŽ OD DEŽELNEGA ZDRUŽENJA ZA DVIG ČEŠKEGA ČEBELARSTVA) 2: ALS AUSCEICHNUNG FÜR BIENENZUCHTSCHAFTLICHE VERDIENSTE (KOT NAGRADA ZA ZASLUGE V ČEBELARSTVU), bron, premer 4,5 cm. Hrani Čebelarski muzej v Radovljici, inv. št. ČM 792.
Sv. Ambrož, tisk črno-bele grafike, v kartonastem okviru, papir na karton, 17 x 21,6 cm. Hrani Čebelarski muzej v Radovljici, inv. št. ČM 539.
Poslikana panjska končnica, Sv. Ambrož, z letnico 1924, les, olje na les, 13,5 x 29,5 x 1 cm. Hrani Čebelarski muzej v Radovljici, inv. št. ČM 109.
Uporabljena literatura:
Janez Keber, Leksikon imen. Izvor imen na Slovenskem, Celje, 1996, druga izdaja.
Mary Batchelor, Zgodbe iz Svetega pisma, Koper, 1987.
Martina Orožen, Djanje svetnikov božjih – vzgoja duha, kultura srca in govora v novoslovenskem knjižnem jeziku sredi 19. stoletja, https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GAEOUDVI (14. 6. 2022)
Pripravila Verena Štekar-Vidic, kustodinja Čebelarskega muzeja
