Kropa po ohranjenih urbanističnih, tehniških, kulturnih in zgodovinskih značilnostih sodi med najpomembnejše slovenske zgodovinske kraje. Z odločbo z dne 29. oktobra 1953, ki je bila objavljena v Uradnem listu LRS 44/1953, je postala prvo spomeniško zavarovano naselje v Sloveniji.
Petdeseta leta 20. stoletja so bila za ohranjanje kulturne dediščine Krope izjemnega pomena. 29. junija 1952 je bil po večletnih prizadevanjih, ki so se začela že pred drugo svetovno vojno, odprt Kovaški muzej, v letih 1953 in 1954 je bila odkrita in zavarovana Slovenska peč, leta 1955 je muzej pripravil odmevno razstavo Žebelj in vijak, na Jelovici so potekala raziskovanja rudarstva in oglarstva, povezanega s fužinami v Kropi in Kamni Gorici, v zbirki vodnikov Tehniškega muzeja sta izšli knjižici Slovenska peč (1954) in Vigenjc (1956), v Zgodovinskem časopisu pa razprava poznavalca stavbne dediščine Krope Franja Baša Iz zgodovine hiše v Kropi (1953). Leta 1954 je bil odprt Sindikalni dom (danes Kulturni dom), zgrajen po načrtih arhitekta Maksa Strenarja, ki je postal nova prostorska dominanta na vhodu v naselje.
Zanimanje spomeniškovarstvene službe za Kropo se je začelo že pred drugo svetovno vojno. Leta 1930 je Kropo obiskal prvi slovenski poklicni konservator, umetnostni zgodovinar dr. France Stele. Ohranjeni so njegovi zapiski o freskah v cerkvi in poslikanem lesenem stropu v salonu Klinarjeve hiše, v kateri se od leta 1952 nahaja Kovaški muzej. Leta 1947, tri leta pred ustanovitvijo Zavoda za spomeniško varstvo LRS, je na potrebo po spomeniški ureditvi stare Krope kot pomembnega spomenika domače železarske tradicije opozoril arhitekt Edvard Ravnikar. Še pred odprtjem muzeja, januarja 1952, so kroparski muzejski odborniki na iniciativo Tehniškega muzeja Slovenije in Zavoda za spomeniško varstvo LRS na hišne lastnike, stanovalce in občane Krope, v izogib vse pogostejšim neustreznim prezidavam (zlasti kamnitih okenskih okvirov in portalov vrat) naslovili poziv po ohranitvi kroparske stavbne dediščine. V pozivu so zapisali: »Kropa je posebno po svojem stavbarstvu redek in dragocen spomenik, katerega pa mi domačini premalo poznamo in cenimo. Šele tujci nam povedo, kaj je stavbarstvo v Kropi za kraj sam in za ves narod. Oni nas opozarjajo na edinstvenost, značilnost in lepoto, ki jo hranijo naše hiše, dasi so nekatere neznatne, slabo ohranjene in zanemarjene. Hkrati pa opozarjajo tudi na dolžnosti, ki jih imamo domačini do takega spomenika, to je, da skrbimo za ohranitev pristne, prvotne podobe, za lično zunanjost in notranjost hiš in podobno.« Poziv so zaključili z nagovorom sokrajanom: »Glejmo Kroparji, da ne bomo uničevali s samovoljnim in morda celo nekoristnim spreminjanjem dragocenega lica svojega kraja, ki predstavlja to malo, kar je še ostalo od nekdaj.«
Dne 23. aprila 1953 je Tehniški muzej Slovenije, v okviru katerega je do leta 1955 deloval tudi Kovaški muzej, Zavodu za spomeniško varstvo LRS poslal predlog, da se Kropa v celoti zavaruje kot gospodarsko zgodovinski spomenik in da naj se v prihodnje razmišlja tudi o zavarovanju Kamne Gorice. V utemeljitvi, ki jo je napisal ravnatelj Tehniškega muzeja Franjo Baš, je slednji opozoril, da se zasnova naselja do takrat ni bistveno spremenila in da večina kroparskih hiš ohranja značilnosti iz časa njihovega nastanka. Mesec kasneje je sledila soglasno sprejeta resolucija 60 članov Ljudske univerze v Kropi s pozivom Zavodu spomeniško varstvo LRS in Svetu za zakonodajo pri izvršnem svetu LRS, naj se spomeniško zavarovanje Krope tudi zakonsko izvede. Pobuda se je oktobra 1953 zaključila z Odločbo o zavarovanju Krope. Varstveni režim pravi, da je v zavarovanem kraju brez poprejšnjega dovoljenja občinskega Ljudskega odbora Kropa, izdanega v sporazumu z Zavodom za spomeniško varstvo LRS, prepovedana vsaka sprememba krajevnega lica. Za spremembo krajevnega lica se štejejo zlasti gradnja novih poslopij, komunikacij, ograj, škarp, zasajanje novih meja, urejanje hudournikov, prezidave, nadzidave, dozidave ter druge zunanje adaptacije, rušenje zgradb in sprememba notranjosti tistih zgradb, ki jih bo kot posebno pomembne določil zavod za spomeniško varstvo LRS.
Prvi konservator za okraja Radovljica in Kranj po ustanovitvi Zavoda za spomeniško varstvo LRS je bil umetnostni zgodovinar dr. Cene Avguštin. Vprašanja glede prenov stavb so se reševala s komisijskimi ogledi na terenu, ki so se jih udeleževali predstavniki spomeniškovarstvene službe (poleg Avguština še Ivan Komel in Marjan Zadnikar), Kovaškega muzeja, tovarne Plamen in lokalne oblasti. Muzej je velikokrat opravljal vlogo posrednika med spomeniškovarstveno službo in lastniki, zelo dejavni v prizadevanjih za ohranjanje stavbne dediščine Krope pa so bili tudi domačini, med njimi umetnostni kovač Joža Bertoncelj. V 60. in 70. letih so bile izdelane sistematične topografije za več slovenskih krajev pod vodstvom umetnostnega zgodovinarja in etnologa Ivana Sedeja. Spomeniškovarstveni elaborat za Kropo je nastal v letih 1974 in 1975, poleg Sedeja so pri pripravi obsežne konservatorske dokumentacije sodelovali študentje arhitekture, ki so opravili arhitekturne izmere, etnologa Anka Novak in Zmago Šmitek pa sta prispevala študijo o stanovanjski kulturi in notranji opremi hiš. To je do danes najbolj celostna študija o Kropi bivalnih razmerah njenih prebivalcev.
S spremembami na področju zakonodaje so bile leta 1989 za Kropo, Kamno Gorico in Ljubno izdelane Posebne strokovne podlage za varstvo naravne in kulturne dediščine, s katerimi so bili za vse tri kraje določeni prostorsko ureditveni pogoji kot sestavni deli prostorskih aktov. Leta 1991 je bila vzpostavljena prva javna državna evidenca registrirane kulturne dediščine. Z vpisom v Register nepremične kulturne dediščine, ki ga vodi Ministrstvo za kulturo, so bile enotam kulturne dediščine dodeljene evidenčne številke dediščine. Kropa kot naselje (EŠD 296) je bila v register vpisana leta 1996, v njem pa je opredeljena kot naselje s tlorisno zasnovo iz 17. stoletja, ki obsega železarske objekte in naprave ob potoku Kroparica ter nadstropne fužinarske hiše s poznogotskimi, renesančnimi in baročnimi elementi. Z vpisom v register sta bili določeni tudi območje zavarovanja (česar sama odločba o zavarovanju nima) in njegovo vplivno območje, ki sega do obronkov Jelovice. Danes je na območju Krope v register vpisanih 57 enot kulturne dediščine, zadnje so bile dodane po poplavi leta 2007. To so hiše, lokacije fužin, vigenjci, rake, spominska obeležja, obe cerkvi in kapelice, kamniti mostovi, pokopališče in Kulturni dom. V tem obdobju je delovanje spomeniškovarstvene službe v Kropi zaznamoval etnolog Vlado Knific.
V okviru popoplavne obnove so bili izvedeni posegi v strugo Kroparice s pripadajočimi rakami in cestišče. Poplavljene hiše so lastniki večinoma sanirali sami, ureditev šestih fasad na hišah ter nekaterih drugih spomenikov, pa je bila, ob predhodnih raziskavah sodelavcev kranjske enote ZVKDS, financirana iz sredstev popoplavne sanacije. Leta 2013 je bil v Kropi izveden vzorčni projekt na državni ravni: Konservatorski načrt za prenovo kulturnega spomenika Kropa – EŠD 296, ki pa do danes ni dočakal svoje implementacije v občinskem podrobnem prostorskem načrtu.
Zavedanje prebivalcev Krope o njeni dediščinski vrednosti je veliko. V letošnjem letu pa se odvijata tudi dve večji investiciji v kulturno infrastrukturo, ki je sestavni del naselja in življenja v njem. Prenova Klinarjeve hiše, v kateri ima prostore Kovaški muzej, in prenova dvorane Kulturnega doma – obe stavbi sta s svojim programom po sedemdesetih letih še vedno temelj kulturne identitete Krope.
Pripravili:
Saša Florjančič, kustodinja Kovaškega muzeja
Saša Roškar, ZVDKS, Območna enota Kranj
Fotografija: Fužinarska hiša (h. št. 13) na Placu v Kropi, 1998. Foto: Miran Kambič
