Božič v Kropi nekdaj

Praznični dnevi so Kroparjem nekdaj veliko pomenili in so jih obeleževali z rituali in šegami, ki so jim skozi stoletja dodali krajevne posebnosti. Priprave na božič so se začele že konec novembra in so potekale skozi celoten adventni čas. Pobožnejši kovači so šli v adventu vsak dan k zorni maši ob šestih ali pol sedmih zjutraj, preostali pa so delovnik prilagodili decembrskim sopraznikom: sv. Barbari (4. december), sv. Miklavžu (6. december), sv. Luciji (13. december), sv. Tomažu (22. december) in sv. delopustu (24. december). Med slednjimi so največ dali na dan sv. Barbare in sv. Miklavža. Da so ta dva dneva lahko imeli praznik, so delo oba prejšnja večera podaljšali pozno v noč, kovali so do desete ali enajste ure zvečer ali celo do polnoči.

Dan pred božičem, na sv. delopust, so možje in otroci postavljali jaslice, žene pa so pekle potice in čistile stanovanja. Na ta dan je bil zapovedan post, ki je bil na Slovenskem znan tudi kot veseli post. Ta dan ljudje niso jedli zajtrka, kosilo in večerja sta bila skromnejša, topla večerja pa se je postregla šele po polnočnici (v kmečkem okolju so bile to koline).[1] Valentin Žmitek (1867–1966) se je spominjal iz svoje mladosti, da tudi v Kropi na dan pred božičem ni bilo zajtrka. Postili so se do kosila ali vsaj toliko časa, da je bil pečen kruh in so otroci dobili male krušne potičice. Sveti večer je bil v Kropi priložnost za druženje in medsebojne obiske, predvsem pa za prepevanje božičnih pesmi. Ob druženju so pili ta strdenega (žganje z medom) ali ta kuhanega (oslajeno žganje) in jedli potico, otroci pa so medtem obiskovali sosede in sorodnike ter si ogledovali jaslice (v Kropi je bilo veliko jaslic, ki so jih izdelalovali domači rezbarji samouki). Namesto iz pravega žganja so ob koncu 19. stoletja ta kuhanega večinoma pripravljali iz špirita, rekli pa so mu kuhanček, pastirčkovo žganje ali kriščevo kupance.[2] Slovesno vzdušje pred polnočnico so dopolnjevale bakle na okoliških hribih, ki so jih v rokah nosili prišleki iz bližnjih vasi. Po polnočnici se je nadaljevalo druženje po hišah, moški pa so pogosto odšli v gostilno in tam počakali do jutranje maše.

[1] https://www.revija.ognjisce.si/kratki-odgovori/1462-post-v-adventnem-casu

[2] Opis Krope, Kropa 1952, tipkopis, arhiva Kovaškega muzeja str. 27.

Potičnica, arhiv Kovaškega muzeja

Na dan sv. Štefana (26. december), po kroparsko na štefanko, je bilo spet precej živahno, še posebej po gostilnah. Splošna navada v Kropi na štefanovo je bila tudi, da so gostom v gostilnah brezplačno dali na mizo krožnik potice (dobro potico je pripravila zlasti Jarmova mama, Marija Jalen, roj. Kalan (1834–1909), ki je kuharsko znanje pridobila pri uršulinkah v Ljubljani).[1] Marsikdo si je ta dan privoščil polič vina v gostilni samo zato, da se je lahko najedel potice. Štefanovo je bilo tudi dan za izkazovanje medsebojne naklonjenosti med fanti in dekleti: fantje so po stari navadi od deklet dobivali potičice, ki pa so bile ob koncu 19. stoletja v obliki obliki cigar, robcev in zavratnic za zaželene snubce, ostali pa so dobili zgolj male kruhke iz pšenične moke. Zvečer so se šli fantje k dekletom ženit ali vasovat – s škafom vina, če so se hoteli postaviti, tam pa so jim postregli s potico, orehi in jabolki.[2] Čas do novega leta je bil nato v znamenju kordovanja (čas sklepanja pogodb med kovači in fužinarji), ko so mnogi praznovali več, kot je bila treba in si delali nove dolgove.

[1] Začetek in konec visoških Kalanov, v: Loški razgledi 1969/št. 1, str. 120.

[2] Spomini Valentina Žmitka, Šege in navade, ok. 1950, rokopis, arhiv Kovaškega muzeja, str. 4.

Čas okrog novega leta, od božiča do svetih treh kraljev, je bil za kovače tudi čas koledovanja po Kropi in okoliških krajih. Za starejše in revnejše kovače se je ta raztegnil na cel advent in še naprej v predpustni čas. »Večji je bil pomanjkovc, dlje so rajžali.«[1] Koledovanje je skozi stoletja ohranjalo bistvo starih obrednih obhodov v času zimskega sončnega obrata: ljudski pevci – koledniki so s svojimi pesmimi prinašali blagoslov, zato so bili za svoja voščila obdarjeni. Ob koncu 19. stoletja je bilo v Kropi več vrst kolednikov – cerkveni pevci, ministranti in otroci so koledovali le po Kropi, manjše skupine Kroparjev pa so s koledniškimi pesmimi obredle vso Gorenjsko. Glasbeno izročilo kroparskih in kamnogoriških pesmi kolednic je izjemno, zakaj so Kroparji pravzaprav hodili koledovat, pa poje ena od bolj znanih kolednic Ncoj smo pršl’ do vas: »/…/Očka vas pa pros’mo, da b’ kej od dnarcov blo. Nej bo n krajcar al pa dva, al pa cela cvancgarca (kovanec za 20 krajcarjev, op. p.). /…/« (druga kitica) in naprej: »/…/ H koncu vas pa pros’mo, da b’ kej od prešiča blo. Nej bo n krempelj al uho, al pa kar uso glavo. /…/ (4. kitica).[2]

[1] Egi Gašperšič, Preč je zdej to staro leto, Kropa 1988, uvod,

[2] Egi Gašperšič, Preč je zdej to staro leto, Kropa 1988, str. 42.

Risba Petra Žmitka, koledniki z glasbili, 1931, arhiv Kovaškega muzeja

Kamor so koledniki prišli, so jim postregli z vinom in potico, ko pa so odpeli, so navadno dobili še kaj denarja in priboljškov od kolin. Ob koncu 19. stoletja so po kroparskih hišah in malih trgovinah na silvestrovo koledovali tudi otroci in si s petjem božičnih pesmi zaslužili nekaj krajcarjev, orehe, suhe hruške, jabolčne krhlje, fige in rožiče. Te so včasih kar vrgli mednje, da so se potem prerivali.