Slovenska peč v Kropi

TEHNIŠKI SPOMENIK ŽELEZARSTVA IZ ČASA NASTANKA FUŽIN

V naših krajih postopnemu oživljanju železarske dejavnosti po propadu rimskega cesarstva sledimo od konca 8. stoletja. Pomemben dejavnik razvoja je bila uvedba vodne energije v železarske proizvodne procese v 12. stoletju. Nastale so fužine. Talilne peči in mehove so začeli postavljati ob potokih in rekah, jih povečali in pokrili s streho. Prvi pisni viri o železarstvu na Slovenskem sovpadajo z začetki uporabe vodnega pogona v 14. stoletju. Razvilo se je kot del gospodarskega prostora Vzhodnih Alp, ki je z železom in železnimi izdelki trgovalo s severnimi deželami in predvsem s Sredozemljem.

3 slovenska peč arheološka izkopavanja 1953

Arheološka izkopavanja ob odkritju Slovenske peči v Kropi leta 1953.

Raziskovalci domnevajo, da so nekatera poznosrednjeveška železarska naselja na nekdanjem Kranjskem nastala na območjih starejšega gozdnega (kmečkega) železarstva, kjer so železo sprva pridobivali za lokalne potrebe. Mednje uvrščajo tudi fužine pod Jelovico: v Bohinju, v Železnikih ter v Lipniški dolini (Kropa, Kamna Gorica, Kolnica). Pomemben dokaz o srednjeveškem železarstvu v Kropi so arheološki ostanki talilne peči, ki so jo odkrili leta 1953 v Dnu nad Kropo, nedaleč od izvira potoka Kroparica. Raziskovalci so jo ob odkritju poimenovali SLOVENSKA PEČ, po tipu talilnih peči, ki se v pisnih virih pojavljajo šele v 16. stoletju, sicer pa so njeno obratovanje umestili v čas med 13. in 15. stoletjem. Opustili naj bi jo potem, ko so nižje v Kropi zgradili Zgornjo in Spodnjo fužino. Ohranjena Slovenska peč v Dnu nad Kropo je izjemen tehniški spomenik, saj dokumentira avtohtoni način taljenja železa na Slovenskem na prehodu v novi vek.

4 slovenska peč-odprtje zaščitne stavbe_ 4. okt. 1954

Slovesnost ob odprtju Slovenske peči z zavarovalno stavbo. Kropa, 3. oktober 1954.

Talilni jašek Slovenske peči v Kropi, ki je deloma ohranjen, ima pravokoten presek in je visok 3 metre. V spodnjem, talilnem delu ima obliko sklede. Vidni sta dve odprtini, skozi kateri so z mehovi vpihovali zrak. Način pogona ni znan. Odtok žlindre je bil s prednje strani. Zasnova peči je bila prilagojena uporabi lokalne železove rude – bobovca. V talilnem postopku so v 10 urah iz 500 kg rude in 800 kg lesnega oglja pridobili do 200 kg težkega volka. Zaradi nizke vsebnosti ogljika so ga lahko predelali v mehko in dobro varilno kovno železo, ki je bilo primerno prav za kovanje žebljev.

Risba talilne peči iz začetka 16. stoletja iz arhiva Kovaškega muzeja, povzeta po Wilhelmu Schusterju.

Stare listine navajajo SLOVENSKE PEČI (windische Ofen) še v Radovni, Kamni Gorici, Kolnici in v Železnikih, kjer so talili rudo z Jelovice. Domače železarstvo so ob koncu srednjega veka modernizirali doseljeni rudarji in železarji, večinoma iz severne Italije in Koroške. Od sredine 15. stoletja so na Gorenjskem za taljenje železove rude uporabljali tudi LAŠKE ali BRESCIANSKE PEČI, ki so bile večje in tehnično bolj izpopolnjene.