Izšla je nova znanstvena monografija Trgovina s kranjsko čebelo
Avtorji: Petra Bole, Andrej Šalehar, Jordan Berginc, Tita Porenta, Mišo Serajnik
Glavna urednica: Mihaela Pichler Radanov
Uredniški odbor: dr. Jordan Berginc, dr. Anton Gradišek, dr. Jasna Hrovatin, Mihaela Pichler Radanov
Recenzenti: dr. Jasna Hrovatin, dr. Anton Gradišek, dr. Vasja Vehovar
Lektoriranje: Tončka Stanonik
Oblikovanje: Barbara Bogataj Kokalj, Maša Bogataj
Fotografija in slikovno gradivo: Fototeka Čebelarskega muzeja (če ni navedeno drugače)
Knjigi na pot
Trgovina kot oblika gospodarske dejavnosti sega s svojimi koreninami v čas naših najzgodnejših civilizacij. Izmenjava blaga in storitev je potekala že v najstarejših obdobjih zgodovine, vse do prazgodovine. Ljudje so trgovali s hrano, živalskimi kožami in drugimi dobrinami, menjavali so presežke in storitve za tisto, kar so potrebovali. Trgovina je bila ključna za zadovoljevanje osnovnih potreb, saj je omogočala pridobivanje hrane, orodij, oblačil in drugih življenjsko pomembnih dobrin. Ko so ljudje potovali med različnimi območji, so menjavali želeno blago ali storitve in s tem ustvarjali gospodarske povezave med regijami. Ta proces je pripeljal do oblikovanja trgovskih poti in trgovskih središč. Nastajali so na različnih območjih sveta glede na potrebe prebivalcev, razpoložljive naravne vire in geografske značilnosti. Ko so pustolovski trgovci in raziskovalci, željni zaslužka, odkrivali nova ozemlja, nove morske in kopenske poti, so odpirali vrata neomejenim trgovskim priložnostim. Trgovali so dejansko z marsičim, s takšnim ali drugačnim pristopom in uspehom, večkrat tvegali tudi svoje življenje ali premoženje, med drugim pa so v določenem obdobju trgovali tudi – s kranjsko čebelo!
Intenzivnemu razvoju čebelarstva, ki se je skozi stoletja razvijal na Kranjskem, je v 18. stoletju zaradi uveljavitve mnogo cenejšega sladkorja sledilo pojemanje. Velikega povpraševanja po medu kot sladilu skorajda ni bilo več, saj je bil predrag. Čebelarstvo se je ponovno razcvetelo šele z razvojem trgovine s kranjsko čebelo v drugi polovici 19. stoletja. Kranjski čebelarji so začeli izvažati kranjiče s čebelami, raznovrstne panje s premičnim satjem in matice, najprej po Evropi, nato po vsem svetu. Žive čebele so prodajali kar na kilograme. Med najpomembnejšimi trgovci so bili družina Rothschütz, predvsem Emil Rothschütz, Mihael Ambrožič in Jan Strgar. Donosne trgovine pa niso razgibali le omenjeni trije največji trgovci, temveč tudi drugi, ki so v želji po zaslužku pospešeno začeli gojiti čebele.
Kranjska čebela v 19. stoletju še ni bila poznana po svetu. Med prvimi jo je v publikaciji Dissertatio De Apibus (Razprava o čebelah, 1770) omenil naravoslovec in zdravnik Giovanni Antonio Scopoli. Opredelil jo je kot »Apes Carniolicae« (kranjska čebela). Kasneje je Emil Rothschutz v članku »Aus Unterkrain«, objavljenem leta 1857 v reviji Bienen-Zeitung, čebelo poimenoval »Die krainische Biene«. Znanstveno ime Apis mellifica carnica se je prvič pojavilo v delu dr. Augusta Pollmanna leta 1875, medtem ko jo je še natančneje predstavil v svoji drugi knjigi iz leta 1879. Takrat je bila kranjska čebela končno priznana, njeno veljavno znanstveno ime je postalo Apis mellifera carnica.
Uspeh trgovine s čebelami na Kranjskem v 19. stoletju je bil posledica več dejavnikov, od vsega začetka pa so bile zanj ključne odlične lastnosti kranjskih čebel, ki so prepričale številne čebelarje po vsem svetu, da bo čebelarjenje z njimi uspešno in donosno. Zaradi teh lastnosti je kmalu zatem kranjska čebela postala zelo iskano trgovsko blago po vsem svetu. Znana je po svoji izjemni mirnosti in krotkosti, kar se opazi v njenem mirnem obnašanju, ko previdno odstranimo satje iz panja. Čez zimo porabi malo zaloge hrane. Pomladanski razvoj te čebele je izrazito živahen, saj se družina hitro razvija, kar pomeni, da se v tem obdobju število mladih čebel v panju hitro povečuje.
Posebej izstopa tudi njena sposobnost orientacije. Kranjska čebela se odlikuje kot spretna graditeljica satja, poleg tega pa ima dobro razvit čistilni nagon. Njena značilnost je tudi sicer manj zaželena nagnjenost k rojenju, ki se kaže v daljšem rojilnem obdobju in večjem številu rojev v sezoni.
Današnja domovina kranjske čebele je jugovzhodno območje Alp. Bolje je zastopana v srednji Evropi, v južnem delu Avstrije, v pretežnem delu Madžarske, v manjšem delu severne Italije, na Hrvaškem, v delu Romunije, v Bosni in Hercegovini ter Srbiji. Zaradi ugodnih morfoloških in etoloških lastnosti je zastopana tudi v drugih državah zahodne Evrope in širše po svetu. Izvorno območje kranjske čebele je ozemlje sedanje Slovenije, kjer je zaščitena na podlagi Zakona o živinoreji, ki zanjo določa posebno varstvo, skrb in ohranjanje njene genske čistosti, zato je v Sloveniji mogoče čebelariti le z njo.
Tudi širna ajdova polja – ajdo so v naše kraje zanesli iz Azije – so omogočala uspešnejšo trgovino s čebelami. Ajda se je namreč z nauki Antona Janše, ki so čebelarje nagovarjali, naj čebele vozijo tudi na to pašo, začela vse bolj uveljavljati. Naši predniki so sejali veliko ajde, ki je zelo dobro medila in dajala vsako leto obilo medu.
Nekoč je veljala za kraljico paše, od tod tudi rek Kjer je ajda, tam je med. Ajdova paša je pomembna za dober jesenski razvoj čebel, z njo se poveča količina medu in sortnost. Ko ajda odcveti, z njo čebele izčrpajo poslednjo izdatnejšo pašo in narava jim ne ponuja več prav veliko. Tako se je v našem izročilu ohranilo napotilo Čas, ko ajda zadiši, čebelarjem up vzbudi. Kadar pa je ajde konec, je največkrat – prazen lonec.
Družina Rothschütz je prva na Kranjskem vpeljala gojenje čebel za prodajo, ko je leta 1856 dr. Philipp Rothschütz kupil graščino Nova vas pri Radečah, kjer je bil postavljen tudi čebelnjak. Opazil je, da so čebele po zunanjosti in lastnostih drugačne od temnih nemških, tistih, ki jih je poznal iz svoje domovine, kar je leta 1857 opisal v čebelarski reviji Bienen-Zeitung. Takrat jih je v večjem številu ponudil tudi v odkup nemškemu trgu, ki se je začel navduševati nad njenimi lastnostmi. Začela so prihajati prva naročila. Njegov sin Emil Rothschütz je nadaljeval njegovo delo in na gradu Podsmreka pri Višnji Gori ustanovil posebno podjetje, poimenovano Kranjski trgovski čebelnjak, namenjeno gojenju in prodaji čebel.
Podjetje je najbolj uspešno delovalo v letih 1875–1900. Čebelnjak je imel 1000 panjev, postavili so delavnice za čebelarsko opremo, uvedli mednarodno kataloško prodajo čebel, panjev in čebelarskega orodja, iznašli inovativne zasnove panjev in popularizirali kranjsko čebelo v številnih publikacijah, brošurah, katalogih ter knjigah. Na njegovo pobudo je bilo leta 1872 ustanovljeno »Kranjsko društvo za umno čebelarstvo«. Hkrati sta začeli izhajati reviji Slovenska čebela (1873–1882) in Die Krainer Biene (1873–1875), Emil Rothschütz pa je postal njen sodelavec. Več o tem si lahko preberete v članku »Prvi kranjski trgovski čebelnjak na gradu Podsmreka pri Višnji Gori. Kranjska čebela in čebelarji družine Rothschutz« dr. Andreja Šaleharja. Trgovina z živimi čebelami je bila nekaj popolnoma novega, zato se je podjetje v Podsmreki prva leta svojega obstoja soočalo z raznimi ovirami in težavami. Znanja in izkušenj, kako je treba pošiljke pripraviti za pot v tujino, ki je včasih trajala tudi tedne, niso imeli. Poštne pristojbine in tovornina po železnici, kjer je potekal prevoz čebel, so bile
Ajdo (Fagopyrum esculentum) so v 13. stoletju v Rusijo prinesli Mongoli, v 14. stoletju pa križarji v Evropo. Najprej so jo gojili predvsem na samostanskih in graščinskih posestvih. V 15. stoletju se je novo krušno žito začelo vedno bolj uveljavljati. Danes ajda zaradi različnih vzrokov, med njimi so gensko spremenjeno ajdovo seme, uporaba raznovrstnih umetnih gnojil, vplivi podnebnih sprememb, ne medi več tako dobro kot nekoč.
V sredini druge polovice 19. stoletja je dozorel čas, da so po vzoru čebelarskih društev, ki so nastajala v drugih avstrijskih deželah, tudi na Kranjskem ustanovili podobno čebelarsko organizacijo, katere cilj je bil izboljšati tedanje stanje in se enakopravno vključiti v sodobne tokove na področju čebelarstva. Zamisel o tem se je porodila v glavi Emila Rothschutza. Tveganje, da čebele ne bodo preživele poti pri pošiljanju, pa je bilo veliko.
Za razvoj slovenskega čebelarstva in trgovine s čebelo ima veliko zaslug Mihael Ambrožič, posestnik in čebelar iz Mojstrane. S čebelami je začel trgovati leta 1872 v Mojstrani, kjer je imel trgovski čebelnjak, poleg tega pa še 10 čebelnjakov v okoliških hribih. Čebele je največ izvažal po Evropi. Za prevoz na daljše razdalje je oblikoval »ležeči panj«. Železnica, po kateri je pošiljal panje čebel, in pošta sta bili v bližini, kar mu je olajšalo trgovanje. Ambrožičeva trgovina je po svetu naglo zaslovela zaradi poštenosti in zmogljivosti. Prav kmalu je postala vodilna v razpošiljanju čebel na Kranjskem. V revijah Leipziger Bienenzeitung (Čebelarski časopis Leipziga) in Wiener Bienenvater (Dunajski čebelar) je oglaševal svojo prodajo čebel s ceniki. V visoki nakladi je izdal reklamno brošuro Erster und grösster Oberkrainer Handels-Bienenstand des M. Ambrožič zu Mojstrana (Prvi in največji gorenjski trgovski čebelnjak M. Ambrožiča v Mojstrani), ki mu je služila kot odlična promocija. Redno se je udeleževal mednarodnih razstav, tekmovanj in predstavitev po Evropi, kjer je prejel številne nagrade in priznanja in s širokopotezno promocijo utrdil sloves kranjske čebele v svetu. Njegovo življenje in delo je predstavljeno v članku mag. Tite Porenta z naslovom »Mihael Ambrožič (1846–1904), slovenski čebelar, trgovec s čebelami in inovator: Jaz nočem imeti kake goljufije na vesti!«
Med najpomembnejše trgovce s čebelami se je na Kranjskem v začetku 20. stoletja zapisal tudi bohinjski čebelar Jan Strgar. Zaradi spretnega oglaševanja – sam je to poimenoval kar propaganda – je s trmasto vztrajnostjo in zanesljivo trgovino v nekaj letih prekosil vse domače tekmece. Po smrti Mihaela Ambrožiča leta 1904 je postal naš največji izvoznik čebel, ki je prav v času med obema vojnama skorajda edini še razpošiljal naše čebele po vsem svetu. O življenju in delu Jana Strgarja in njegovem poslovanju si lahko preberete v dveh prispevkih dr. Petre Bole »Čebelar, trgovski podjetnik s čebeljimi družinami, roji in maticami ter vzrejevalec matic: Jan Strgar (1881–1955)« in »Globalni razmah kranjske čebele: trgovina s čebelami Jana Strgarja – ključni elementi, trgovske poti in poslovanje«. Dobro se je zavedal, da je za uspeh poleg kakovosti potrebna tudi spretna in nevsiljiva reklama. Matice je pošiljal prav na vse celine. S svojim delom je kranjski čebeli v naši čebelarski zgodovini najbolj na široko odprl vrata v svet.
V knjigi predstavljamo »Strgarjevo rodbinsko drevo«. Iskanje porekla družine Jana Strgarja je bilo kar zahtevno, toda odstranjevanje ovir je popeljalo zgodbo skoraj za 400 let v preteklost, zapiše zgodovinar in čebelar Mišo Serajnik, ki že več desetletij zbira in hrani zapuščino Jana Strgarja.
S povečevanjem števila trgovcev pa se je začelo vse pogosteje pojavljati nepošteno poslovanje. Kot poroča čebelar in izumitelj AŽ-panja Anton Žnideršič, je bilo na zborovanju v Strasbourgu leta 1903 slišati, da je bila s kranjsko čebelo na Nemško zanesena tudi huda gniloba. Pojavljali so se črni seznami nezaželenih naših trgovcev, tako da nekateri tuji čebelarski časopisi niso več objavljali njihovih oglasov.
Mesečna čebelarska opravila ne le sledijo naravnim ritmom razvoja in gojenja čebel, temveč so bila pomembna tudi v kontekstu trgovine s kranjsko čebelo. Jan Strgar je leta 1913 napisal dvanajst mesečnih čebelarskih navodil za glasilo Slovenski čebelar. Več o njegovih priporočilih v prispevku dr. Petre Bole: »Mesečna čebelarska navodila Jana Strgarja«. Njegovi nasveti so v marsičem še danes uporabni, predvsem pa razložijo vse, kar naj bi čebelar moral vedeti, ne samo za uspešno čebelarjenje, temveč tudi za uspešno prodajo čebel.
Med slovenskimi čebelarji je z željo po zaslužku nastalo veliko gibanje. Razgibali pa ga niso le omenjeni trije največji trgovci, temveč cela vrsta drugih, ki so spet povečali zanimanje za čebelarstvo. Med drugimi so jim sledili še: Egidij Jeglič iz Sela pri Žirovnici, Alojz Schrey z Jesenic, Franc Košak iz Grosupljega, Jakob Prešern iz Zabreznice, Primož Žontar iz Kranja, Miha Kunaver iz Dravelj, Matevž Zavrčan iz Stare Loke pri Škofji Loki, Valentin Noč, Martin Peternel iz Cerknega pri Idriji, Matevž in Jakob Flis iz Domžal … Tudi čebelar Jakob Prešern iz Vrbe na Gorenjskem se zapiše med trgovce s čebelami. Njegovo delovanje predstavi dr. Andrej Šalehar v članku »Jakob Prešern, trgovec s čebelami, prošnja za subvencijo leta 1910«.
Trgovina je cvetela več kot polovico stoletja. Matice in kranjske čebele so začeli pošiljati na vse konce sveta. Ob tem so se razvili prav vsi vidiki, potrebni za uspešno trgovanje. Med drugim tudi uspešna trgovinska povezava z Združenimi državami Amerike. Ameriško kmetijsko ministrstvo je takrat odločilo, da je za izboljšanje ameriškega čebelarstva najprimernejša kranjska čebela s kranjskega in radovljiškega upravno-političnega območja, kot je predstavljeno v prispevku dr. Andreja Šaleharja »Aleksander Toman in izvoz kranjske čebele v Ameriko«.
Podjetnim čebelarjem, ki so v obdobju med sredino 19. in sredino 20. stoletja delovali na ozemlju sedanje Slovenije, se moramo zahvaliti, da je nastala podlaga za oblikovanje sodobne blagovne znamke Kranjska čebela in slovenskega čebelarstva nasploh, zapiše v svojem prispevku »Ustvarjanje blagovne znamke čebele včeraj, danes in jutri s pomočjo sodobnih tehnologij« dr. Jordan Berginc. Predstavi raziskovanja nekaterih domačih in tujih zagonskih podjetij in inštitutov, kjer postaja umetna inteligenca čebel čedalje večji izziv sodobnega časa. Ti ustvarjajo in inovirajo nove pametne izdelke ter iščejo rešitve s podporo digitalnih tehnologij v pomoč razvoju čebel in ohranjanju opraševalcev.
Ko smo se lotevali postavljanja nove stalne razstave z naslovom Živeti skupaj. O čebeli in človeku v Čebelarskem muzeju (2021), zanjo smo prejeli Valvasorjevo nagrado za enkratne muzejske dosežke (2022) in mednarodno nagrado GoingGreenGlobal (2022), smo ugotovili, da je tema trgovine s kranjsko čebelo še precej nepoznana in neraziskana. Na razstavi je trgovini s kranjsko čebelo zato namenjen prav poseben prostor. V njem interpretiramo in doživljajsko pokažemo naše največje trgovce s čebelami in njihove (sedaj muzejske) predmete: panje vseh vrst, matičnice, nagrade, korespondenco, prodajne kataloge – izjemen duh tistega prav posebnega časa.
Ob postavljanju razstave smo se sistematično lotili še preučevanja in urejanja obširne dokumentacije Jana Strgarja, ki jo hranimo v Čebelarskem muzeju. V letih 2022 in 2023 smo tako digitalizirali velik del Strgarjeve korespondence. Kasneje se je porodila ideja, da nova dognanja še poglobimo. Ob svetovnem dnevu čebel 20. maja 2022 smo tako pripravili 1. Strgarjev simpozij, na katerem smo različni avtorji razpravljali o razlogih za razmah trgovine s kranjsko čebelo. Poskušali smo podrobneje pojasniti, zakaj je doslej na Slovenskem kranjska čebela edina, ki se je tako množično izvažala po vsem svetu in je verjetno ni presegel noben drug izdelek. Pred vami so v knjigi zbrana nekatera od teh dognanj, nadaljujemo pa z raziskovanjem tega zanimivega obdobja naše čebelarske zgodovine.
Pri prodaji in izvozu živih živali se srečujemo z vidikom globalnega trga in problemi logistike. S tem področjem so tesno povezani še izzivi uvrščanja tujerodnih živali v posamezno okolje ter prenosa neželenih škodljivcev in bolezni. V današnjem času, ko vlada paradigma zaščite okolja s ciljem ohranitve habitatov, lahko takšno trgovanje s čebelami povzroča dvome. Ali je preseljevanje vrst, ki so bolje prilagojene na določene podnebne razmere, upravičeno, učinkovitejše in lažje kot vztrajanje na genski čistosti domačih vrst in potrpežljivo čakanje na njihovo prilagoditev spremenjenim pogojem? Te prilagoditve so lahko prepočasne in se lahko končajo celo z izumrtjem. Spremembe v podnebju vodijo do izumiranja ali selitve rastlinskih vrst, kar med drugim vpliva tudi na razpoložljivost prehranskih virov za čebele. Zaradi segrevanja planeta ter sprememb, ki jih povzroča podnebna kriza, smo se kot ljudje in civilizacija znašli v dvomih, ali naj nadaljujemo z globalnim preseljevanjem rastlin in živali. Vprašanje, kako se spopasti s temi izzivi in kakšne odločitve so za to potrebne, pa pustimo za kakšno drugo priložnost ali prihodnje raziskave.
Za poglobljeno razumevanje delovanja in življenja posameznih čebelarjev ter razvoja trgovine s čebelami v Sloveniji vas vabim, da sledite nadaljevanju knjige. V naslednjih poglavjih boste odkrili več o okoliščinah, ki so vodile do nastanka, razmaha in propada tega zanimivega obdobja, ki ima ključno vlogo v zgodovini slovenskega čebelarstva. Oblikovalo je temelje za prepoznavanje kranjske čebele po vsem svetu in vplivalo na razvoj čebelarstva. Podrobnosti in zanimive zgodbe posameznih čebelarjev bodo razkrite v nadaljevanju, zato se nam pridružite v tej čebelji pustolovščini.
Zahvaljujem se prav vsem, ki ste s svojim sodelovanjem, znanjem, idejami in podporo pripomogli k nastanku tega dela!
Dr. Petra Bole
Predstavitev knjige na Radio Slovenija
https://prvi.rtvslo.si/podkast/torkov-kviz/173251166/175024429
O AVTORJIH
Dr. Jordan Berginc
Jordan Berginc je v svoji 34-letni podjetniški karieri deloval v različnih manjših podjetjih. Med drugim je bil soustanovitelj GEA Collegea, kjer je opravljal ključne funkcije. Podjetniške veščine je pridobival v ZDA, Kanadi in državah EU. Vodil je številna mala podjetja, bil pa je tudi vodja dveh vladnih projektov. Bil je učitelj in mentor mladim podjetnikom, sodeloval je pri ustanavljanju različnih združenj mladih podjetnikov tako doma kot v tujini.
Sodeloval je pri podjetniških projektih v 12 državah, ob tem pa je za potrebe mladih podjetnikov pisal različne učbenike in priročnike. Danes z velikim zanimanjem spremlja razvoj tehnoloških startupov ter jih povezuje s tujimi partnerji. Je avtor in soavtor več učbenikov ter študijskih gradiv s področja podjetništva, inovativnosti, tehnoloških startupov ter dizajn managementa, o čemer tudi predava.
Na Fakulteti za dizajn je nosilec petih študijskih predmetov s poslovnimi vsebinami. S svojimi bogatimi izkušnjami in znanjem je tako postal cenjen predavatelj ter avtor številnih pomembnih del s področja podjetništva.
Dr. Petra Bole
Petra Bole je diplomirala na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani (2001). Magistrski študij oblikovanja nakita in uporabnih umetnosti je nadaljevala na London Metropolitan University v Veliki Britaniji. Doktorski študij je sklenila leta 2015 na Fakulteti za humanistične študije Koper-Capodistria Univerze na Primorskem, smer Filozofija in teorija vizualne kulture. Svoje strokovno znanje je nadgrajevala na Šoli za kuratorske prakse in kritiško pisanje ter pridobila naziv kustosinje na Ministrstvu za kulturo.
Kot predavateljica na Fakulteti za dizajn je bila vodja Katedre za tekstilije in oblačila (2010–2013), vodja Katedre za produktno oblikovanje (2013–2018) in prodekanja za umetniško dejavnost (2012–2018). Na Fakulteti za dizajn je vodila mednarodno skupino Group for International Design Education, GIDE (2012–2018). Na umetniškem področju je kot umetnica, oblikovalka nakita v Zlatarni Celje, vodja blagovnih znamk pri podjetju Sportina, soustanoviteljica Studia AgAu, kustosinja in urednica sodelovala z različnimi domačimi in tujimi oblikovalci, umetniki, podjetji in institucijami. Razstavljala je na več kot 150 razstavah doma in v tujini. Bila je ustanoviteljica in predsednica Društva oblikovanja nakita Slovenije (2003–2015). Na področju akademskega raziskovanja je sodelovala na več mednarodnih konferencah, bila sourednica publikacij in mentorica nalog visokošolskega študija prve in druge stopnje. Za svoje delo je prejela več nagrad in bila članica v različnih komisijah. Od leta 2019 je direktorica Muzejev radovljiške občine.
S svojo strastjo do čebelarstva, ki se je razvila med vodenjem muzejev, je skupaj s sodelavci ustvarila novo stalno razstavo in napisala knjigo z naslovom Živeti skupaj. O čebeli in človeku v Čebelarskem muzeju (2021). Razstava je prejela Valvasorjevo nagrado za enkratne muzejske dosežke (2022), mednarodno nagrado GoingGreenGlobal (2022). Je soavtorica knjige Svet opraševalcev, prevedene v angleški in nemški jezik (Ivan Esenko, Andrej Šalehar, Petra Bole). V svojem delu poziva k skupni odgovornosti za ohranitev okolja, ključnega za dolgoročno preživetje vseh živih bitij, tudi čebel in drugih opraševalcev.
Mag. Tita Porenta
Mag. Tita Porenta, profesorica zgodovine in univ. dipl. etnologinja, muzejska svetnica, je svojo poklicno pot začela leta 1990 kot kustosinja v Tržiškem muzeju. Od 2008 do 2014 je bila v Muzejih radovljiške občine zaposlena kot kustosinja Mestnega muzeja, nato do leta 2018 Čebelarskega muzeja. Od leta 2019 je v tem muzeju na delovnem mestu kustosinje dokumentalistke.
Leta 2012 je v samozaložbi izdala znanstveno monografijo Priložnosti in pasti slovenskega trgovca in podjetnika Petra Kozine. Uredila je več katalogov in napisala preko 160 znanstvenih, strokovnih in poljudnoznanstvenih člankov. Aktivno sodeluje v številnih slovenskih strokovnih društvih, predvsem v Slovenskem etnološkem društvu, kjer je bila odgovorna urednica Glasnika SED in predsednica društva. Leta 2012 je prejela Murkovo priznanje. Dva mandata je bila članica Komisije za Valvasorjeve nagrade pri Slovenskem muzejskem društvu in članica Komisije za čebelarsko kulturno dediščino pri Čebelarski zvezi Slovenije. Trenutno vodi Sekcijo za muzejsko dokumentacijo pri Skupnosti muzejev Slovenije.
Leta 2016 je ob razglasitvi Ljubljane za Zeleno prestolnico Evrope in ob promociji razglasitve 20. maja za svetovni dan čebel pripravila razstavo Ohranimo čebele. Leta 2018 je ob 20. maju organizirala razstavo Anton Janša v luči svetovnega dneva čebel. Ob tem je uredila knjigo Veliki ljudje slovenskega čebelarstva v izdaji Čebelarske zveze Slovenije in Muzejev radovljiške občine. Pripravila je tudi vsebino za informativne table ob Janševem čebelnjaku na Breznici in za promocijsko sobo Antona Janše v hotelu Korotan na Dunaju. Na posvetu Kulturna dediščina in čebelarstvo (2016) je predstavila delovanje in zbirke Čebelarskega muzeja v Radovljici.
Dr. Andrej Šalehar
Andrej Šalehar je agronom. Diplomiral (1962) in doktoriral (1971) je na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, kjer se je po desetletnem delu v gospodarstvu leta 1972 zaposlil kot docent za živinorejo. Leta 1977 je bil izvoljen za izrednega in leta 1988 za rednega profesorja. Bil je dekan Biotehniške fakultete (1992–1994), prodekan za raziskovalno delo (1991–1992) in prodekan za študijske zadeve (1994–1996). Na Univerzi v Ljubljani se je veliko posvečal vzgoji mladih sodelavcev, predvsem novih pedagoških delavcev, in novim znanstvenim disciplinam, kot so etologija, rast in razvoj domačih živali, informatika v živinoreji in biotska raznovrstnost v živinoreji.
Kot prodekan in dekan se je posvečal novim univerzitetnim študijem (mikrobiologija, varstvo naravne dediščine idr.) ter delu s študenti. V tem času je bilo uvedeno Jesenkovo priznanje za študente.
Njegova bibliografija šteje več kot 1000 znanstvenih in strokovnih del. Sodeloval je v univerzitetnih organih (senat Biotehniške fakultete in Univerze v Ljubljani, habilitacijska komisija idr.) in vedno tudi neposredno s prakso. Nekaj let je urejal znanstveno strokovno revijo Sodobno kmetijstvo. Za svoje delo je prejel več priznanj in nagrad, tako študentsko Prešernovo nagrado, Jesenkovo priznanje, državno nagrado Republike Slovenije na področju šolstva in nagrado Petra Pavla Glavarja. Univerza v Ljubljani mu je leta 2000 podelila naziv zaslužni profesor. Po upokojitvi (1996) se je še naprej posvečal raziskovalnemu in strokovnemu delu, še posebno zgodovini slovenske živinoreje in slovenskega čebelarstva. O teh temah je v zadnjih petnajstih letih sam ali skupaj z drugimi avtorji napisal veliko prispevkov za revijo Slovenski čebelar ter monografije:
– Gustav Pirc: (1859–1923): kmetijski strokovnjak, /…/ (2011).
– Obstoja pa ena pridna in utrjena čebela, taka je kranjska (2011).
– Georg Jurij Jonke – črmošnjiški župnik in kranjski čebelar = Georg Jonke – Pfarrer in Tschermoschnitz und Krainer Imker (2012).
– Pravila Petra Pavla Glavarja za čebelarsko vrtnarsko šolo na Lanšprežu iz leta 1781 (2013).
– Poučevanje čebelarstva na Kranjskem: od Petra Pavla Glavarja (1768) in Antona Janše (1770) do Emila Rothschütza (1874) (2014).
– Slovenske čebelarske knjige in tiski do leta 1945 ter čebelarska knjižnica Franca Jagra (2014).
– Prva slovenska čebelarska knjiga (2016).
– Čebelarska pisna zapuščina Petra Pavla Glavarja (2017).
– Kranjska čebela in čebelarji družine Rothschütz (2018).
– Anton Janša, prvi učitelj čebelarstva (2019).
Mišo Serajnik
Mišo Serajnik je kot nekdanji profesor zgodovine, navdušen zbiralec, zvest proučevalec lokalne zgodovine in čebelar. čebelariti začel leta 1975. Čeprav sta čebelarila že njegov ded in tast, je bil ta začetek zanj popolnoma nov izziv. Pri tem mu je pomagal in ga spremljal tedanji predsednik Čebelarske družine Bohinj čebelar Joža Sušnik. Po včlanitvi v društvo je opravljal delo tajnika, leta 1983 pa je od Joža Sušnika prevzel funkcijo predsednika društva. Na tem položaju je ostal do leta 1991. Ob praznovanju 85-letnice delovanja društva so skupaj z Organizacijo za tehniško kulturo Slovenije pod vodstvom dr. Janka Božiča ter v sodelovanju z Gozdnim gospodarstvom Bohinj pripravili Čebelarsko-raziskovalni tabor Bohinjska Bistrica in razstavo v Kulturnem domu Joža Ažmana. Leta 1987 je izšel Bohinjski zbornik, v katerem je sodeloval s prispevkom »Bohinjski muharji«. Ob pomoči Joža Sušnika in dostopnih virov mu je uspelo rekonstruirati delovanje Čebelarske družine Bohinj od njenega nastanka leta 1901 do 1987. Delo je bilo zahtevno, saj so arhiv društva med drugo svetovno vojno zaplenili in uničili Nemci. Prispevek je bil pozneje v nadaljevanjih objavljen tudi v Slovenskem čebelarju in Kranjski čebeli, kjer je nekaj let sodeloval kot član uredniškega odbora in objavljal članke predvsem o zgodovini bohinjskega čebelarstva. Je avtor več zgodovinskih člankov ter soavtor zbornika ob 110. obletnici Čebelarskega društva Bohinj z naslovom Od Strgarja do danes. Sodeloval je pri pisanju Bohinjskega zbornika II: posvečeno 12-letnici Muzejskega društva Žiga Zois Bohinj ter 20-letnici sodelovanja Bohinjcev v osamosvojitveni vojni. Pri raziskovalnem delu mu je uspelo ohraniti precejšen del arhiva čebelarja Jana Strgarja. Kot predsednik Muzejskega društva Žiga Zois Bohinj je dal pobudo za prenovo Čučkovega čebelnjaka na Bitnjah, po nekaterih podatkih drugega najstarejšega čebelnjaka v Sloveniji. Sodeloval je tudi pri ocenjevanju medu, za svoj med je prejel več priznanj, leta 2004 odličje Antona Janše III. stopnje.
Knjiga je na voljo za naročilo na mro@mro.si ali po telefonu 04/532 05 20
https://www.primus.si/trgovina-s-kranjsko-cebelo
Cena.: 29 EUR
