Sankaške tekme z Jamnika v Kropo po drugi svetovni vojni
Sankanje je prvih desetletjih po drugi svetovni vojni postalo izjemno priljubljeno tudi na Gorenjskem. V več krajih, npr. v Bohinju, v okolici Jesenic, na Podljubelju in v Kropi, so športna društva in sindikalne podružnice tovarn prirejale sankaške in druge tekme, s katerimi so želele svojim članom približati različne oblike rekreacije in jih vključiti v t. i. množične športe. Na Gorenjskem je bilo največ zanimanja za zimske športe. Nekaj posebnega so bile sindikalne sankaške tekme z Jamnika v Kropo, ki so jih začeli prirejati konec 50. let na novi cesti med Kropo in Jamnikom, saj so vključevale tudi tekmovanje s t. i. oglarskimi sanmi.
Ko še ni bilo ceste iz Krope na Jamnik, so se manjše družbe Kroparjev, nemalokrat tudi družine z otroki, ob nedeljah popoldne po stari kolovozni poti rade zahajale na Jamnik, do stare gostilne Na pstoti. Pozimi so s sabo vzeli tudi sani. Ker pa jih mnogi niso imeli, so za povratek domov po okoliških hišah mnogokrat prosili za izposojo oglarskih sani. Jamničani jim oglarskih sani niso prav radi posojali, saj je bila pot z Jamnika v Kropo strma in zaradi ostrih zavojev tudi nevarna, še posebej če so vozniki prej popili preveč žganja. Posledica so bile polomljene sani in tudi neopravičeni izostanki z dela naslednji dan zaradi posledic vratolomnih spustov v dolino. Poleg tega so Jamničani naslednji dan sani tudi sami rabili, saj so z njimi s težko dostopnih predelov gozdnate planote Jelovici spravljali les, oglje in lubje za predelavo v čreslovino za prodajo v Kranj in naprej po železnici.
V vaseh nad Kropo in Železniki so kmetje nekdaj kuhali oglje za potrebe fužin, deloma še pred drugo svetovno vojno. Ker so kopišča postavljali v strmih in težko dostopnih krajih, so les in oglje prevažali v zimskem času s posebnimi sanmi, ki so jim pravili oglarske. To so bile samotežne sani z visokimi krivinami: spredaj so imele dva držaja, s katerimi jih je voznik usmerjal po gozdnih strminah. V dolžino so merile so merile okrog dva metra in v širino nekaj manj kot meter, nanje pa so lahko naložili tudi več sto kilogramov tovora.
Cestne povezava Kropa–Jamnik je bila dokončana leta 1954 in že prvo leto so na njej potekale avtomobilistične dirke. Pozimi je nova makadamska cesta z več serpentinami postala priljubljeno sankališče. Leta 1957 so tu izpeljali prve sindikalne sankaške tekme, ki so nato postale tradicionalne. Pokrovitelj tekmovanj je bil občinski sindikalni svet v Radovljici, samo izvedbo množično obiskanih tekem v sankanju pa sta prevzela športno društvo TVD Partizan Kropa in sindikalna podružnica tovarne vijakov Plamen v Kropi. Proga je merila dobre tri kilometre, njeno izhodišče je bilo na Petelinovcu v bližini Jamnika, cilj pa na kroparskem placu oz. pred staro šolo nekaj više. Tekmovali so v več kategorijah: navadne enosedežne in dvosedežne sani (moški in ženske posamezno in ekipno v več starostnih kategorijah), tekmovalne sani (moški posamezno) ter oglarske sani (ekipno). Najhitrejši sankači so progo prevozili v dobrih sedmih minutah ali celo prej: leta 1976 je zmagovalec Marjan Jelovčan (Plamen Kropa) v kategoriji enosedežnih sani posamezno za progo potreboval le 6 minut in 36 sekund. Na tekmah so sodelovali zaposleni iz podjetij v Kropi in okolici (Plamen, UKO, Iskra Tovarna mehanizmov, Okovje oz. Jelplast), pa tudi iz drugih gorenjskih podjetij, z Bleda, Jesenic, iz Bohinja, Radovljice, Begunj in Lesc. V šestdesetih letih je na sankaških tekmah v Kropi sodelovalo tudi nad sto tekmovalcev in tekmovalk, ki so jo jih spodbujali številni gledalci. Največje zanimanje je bilo za tekmovanje z oglarskimi sanmi, ki se je zvrstilo ob zaključku tekmovanja. Podjetja so za tekmovanje z oglarskimi sanmi sestavila ekipe s po štirimi tekmovalci, zaposleni iz tovarne Plamen in UKO Kropa so navadno sodelovali z več ekipami. Hitrosti oglarskih sani so bile podobne tistim na enosedih, najboljše ekipe so progo prevozile v dobrih osmih minutah. Za ekipe Plamena so z oglarskimi sanmi največkrat tekmovali Albin Kordež, Franc Žaberl, Jože Markelj, Jože Zupan in Simon Miljavec, za UKO Kropa pa Franc Kordež in Urh Zupan. Ekipni zmagovalci sindikalnih sankaških tekem v Kropi so prejeli prehodni pokal s kovanim sankačem, ki so ga leta 1968 izdelali v UKO Kropa in ga to leto tudi osvojili (hrani ga Kovaški muzej), vsi tekmovalci so prejeli spominske značke, najboljši v posameznih kategorijah pa diplome.
Konec 70. let so cesto iz Krope na Jamnik asfaltirali in s tem onemogočili nadaljnjo izvedbo množičnih tekmovanj. Leta 1980 so nekateri zagnani sankači iz Krope, med njimi je bil najbolj dejaven Albin Kordež, na novo uredili del stare poti, ki je vodila iz Krope na Petelinovec, in decembra istega leta pripravili prvo tekmo na novi progi, ki pa je imela več ovir zaradi prečkanja ceste.
Fotografije sankaške prireditve v Kropi leta 1969 je posnel Rok Gašperšič, ki je Kovaškemu muzeju v Kropi leta 2011 poklonil obsežen fond negativov z motivi stavbne dediščine Krope in krajevnega dogajanja v 60. in 70. letih 20. stoletja.
Saša Florjančič, kustodinja Kovaškega muzeja
