Ljudje so se na območju Radovljice že nekdaj radi igrali. Kupljene igrače so bile včasih zelo redke in za otroke prava dragocenost. Prevladovale so doma izdelane igrače, pogosto so si jih izdelali otroci sami, še bolj pa so znane različne igre na prostem.
Med bolj zanimive spadajo igre na prostem v Kropi, kjer se je ob velikonočnem prazniku igralo staro in mlado. Imeli so posebne igre, ki so se delile tudi na ženske ali moške, za mlajše ali starejše, nekatere, npr. metanje lepe, so bile celo prepovedane. Parenga je bila igra, ki so jo igrali pari. Določen so imeli prostor na travniku za Dolgo njivo, otroci so že teden dni pred velikim ponedeljkom hodili na travnik gledat, ali se je sneg že stopil oz. se je zemlja osušila. Pripomočki so bili zaradi večinoma revnega kovaškega prebivalstva Krope zelo preprosti: kamenje, lesene deščice ter palice, robci, iz blaga sešite žogice – méče –, kdor je imel kupljene barvne kroglice, je bil pravi srečnež.
Procesija proti Dolgi njivi se je imenovala Emavs, udeleženci so s seboj nosili punkeljce (cule) s hrano, ker je ta dogodek trajal ves dan. Pred uradnim začetkom iger so se neučakani že začeli igrati z žogami, običajno z méčami, narejenimi iz starih cunj, ali pa so v zrak metali pirhe ter se preizkušali, kdo ga vrže najvišje.
Plesa za Dolgo njivo niso imeli zaradi mehkih trav in obilice drugih dejavnosti, verjetno pa niti niso smeli imeti veselice zaradi cerkvenega praznika. Po leto 1850 je sprevod do travnika nekaj let začela spremljati cerkvena godba na pihala, pozneje med letoma 1900 in 1910 pa občasno gasilska godba. Nekatere ženske so se za to priložnost oblekle v starinske noše in tam sodelovale kot skupina. Gostilničar Troha je pred svojo hišo postavil visok mlaj in v njegov vrh privezal šop klobas, da so fantje za stavo plezali po njem. Popoldne okoli 4. ure so se igre začele umirjati in nekje do šestih so se ljudje že odpravili po svojih domovih. Nekateri so se ustavili še pri Jarmu (gostilni), kjer jim je Jarmova mama brezplačno za pirhe ponudila ”žegen”. Travnik za Dolgo njivo pa je osamel in čakal naslednje leto na nov vrvež.
Tradicija iger za Dolgo njivo je dolga, od okoli druge polovice 18. stoletja do sredine 20. stoletja. Predvidevamo lahko, da je bilo včasih tam tudi okoli 600 ljudi samo iz Krope, nato so se jim pridružili še gledalci okoliških krajev. Kako približno je bilo videti to praznično igranje, si lahko pogledate na spodnjem filmu, ki smo ga pripravili za prikaz ob gostujoči razstavi Goriškega muzeja Igre moje mladosti v Kovaškem muzeju v Kropi.
