V petek, 16. septembra, ob 19. uri bo v Slovenskem planinskem muzeju naša dokumentalistka in nekdanja kustosinja Čebelarskega muzeja ter avtorica knjige Veliki ljudje slovenskega čebelarstva (ČZS in MRO, 2018) mag. Tita Porenta sodelovala na muzejskem večeru:
Mihael Ambrožič (1846-1904), slovenski čebelar, trgovec s čebelami in inovator: „Jaz nočem imeti kake goljufije na vesti!“
Čebelar, čebelarski podjetnik in trgovec ter inovator Mihael Ambrožič (1846–1904) iz Mojstrane sodi med naše najpomembnejše čebelarje z mednarodnim slovesom v drugi polovici 19. stoletja. Deloval je v obdobju velikih sprememb in inovacij na področju čebelarstva, ki so botrovali začetku čebelarjenja s premičnim satjem.
V drugi polovici 19. stoletja se z razvojem trgovine z živimi čebelami, na Slovenskem začenja druga zlata doba slovenskega čebelarstva. Naša čebela je leta 1879 dobila znanstveno ime Apis mellifera carnica. S tem je bila vpisana v sistematiko medonosnih čebel. Predmet trgovanja je − pred tem so prodajali čebelje pridelke, predvsem med in vosek − postala čebela. Čebelarji izvozniki so na Slovenskem ustvarili nekakšno trgovsko gibanje, ki je trajalo več kot polovico stoletja (od 1870 do 1. svetovne vojne). Trgovci so precej vložili v reklamo (tiskanje cenikov, katalogov, oglaševanje v časopisih, letakih). Tudi Mihael Ambrožič je imel veliko zaslug za razvoj čebelarske trgovine. Bil je prvi in največji trgovec, ki je razširil našo čebelo po svetu, in to v času, ko so jo nemški čebelarji že promovirali kot svojo. Do leta 1903 je po Evropi in v Ameriko prodal približno 32.449 panjev z živimi čebelami, matice, naravne roje, narejence in izvirne kranjiče. Kot čebelar trgovec se je udeležil 85 svetovnih razstav in kongresov. Od 1873 do 1904 je na njih dobil 147 odlikovanj.
Izdeloval je tudi čebelarsko orodje in skonstruiral svoj t. i. Ambrožičev panj. V domači delavnici je izpopolnjeval čebelarsko orodje. Njegova izuma sta npr. poseben lovilec – vrša za roje – v katerega so se ujeli čebele, matica in troti vsak v posebne predele, in prisluškovalna cev. Izdeloval in oglaševal je tudi umetno satovje, pri čemer je uporabljal samo vosek brez primesi.
Pročelje Mruščeve hiše.
Izdeloval je tudi čebelarsko orodje in skonstruiral svoj t. i. Ambrožičev panj. V domači delavnici je izpopolnjeval čebelarsko orodje. Njegova izuma sta npr. poseben lovilec – vrša za roje – v katerega so se ujeli čebele, matica in troti vsak v posebne predele, in prisluškovalna cev. Izdeloval in oglaševal je tudi umetno satovje, pri čemer je uporabljal samo vosek brez primesi.
Ambrožičeva materialna dediščina je ohranjena v Mojstrani (Mruščeva hiša), ki je danes v zasebni lasti, v Čebelarskem muzeju Radovljica, kjer je razstavljeno gradivo o njegovem življenju in delu, zbirko čebelarskih predmetov hranijo pa hranijo tudi v Planinskem muzeju. Zato se bodo na muzejskem večeru pogovarjali o Ambrožičevi ohranjeni in evidentirani dediščini, predvsem pa o tisti, ki še neodkrita in nepoznana živi med ljudmi, ki so bili z njim kakorkoli povezani.
Prijazno vabljeni!
Prispevek je pripravila mag. Tita Porenta
