Muzejski predmeti pripovedujejo

Z razstavo Muzejski predmeti pripovedujejo, posvečeno 70-letnici Kovaškega muzeja, predstavljamo muzejske zbirke, ki so se v času obstoja muzeja vzpostavile na temelju zbiralne politike muzeja. Zbirko muzejskih predmetov Kovaškega muzeja sestavljajo tehniška, etnološka, zgodovinska in umetnostnozgodovinska zbirka. Posebna zbirka so umetniško kovana dela mojstra Joža Bertonclja, ki so v muzeju predstavljena na samostojni razstavi. Z muzejskimi zbirkami je povezano še arhivsko gradivo in fotodokumentarno gradivo o Kropi in Kamni Gorici ter muzejska strokovna knjižnica.

Na razstavi ob jubileju muzeja prikazujemo nekatere najbolj povedne predmete iz zbirk Kovaškega muzeja. Osrednji del je tehniška zbirka s predmeti in dokumenti, ki se nanašajo na zgodovino železarstva in razvoj industrije v krajih pod Jelovico. Muzej hrani izjemno zbirko več kot sto vrst ročno kovanih žebljev različnih mer in oblik, ki so jih kovali v Kropi in Kamni Gorici za različne namene uporabe: za čevlje, podkovanje živine, razne gradbene in konstrukcijske namene ter splošno rabo. Med njimi imajo zaradi svoje oblike in zahtevne izdelave posebno mesto žeblji planinčarji za okovanje planinskih, vojaških in delovnih čevljev, ki so kot zadnji ročno kovani žeblji (izdelovali so jih še v 50. letih 20. stoletja) postali simbol žebljarstva v Kropi in Kamni Gorici. Na razstavi predstavljamo največkrat izdelovane planinčarje št. 6 (program planinčarjev je sicer obsegal 20 vrst čevljarskih žebljev od žebljev za podplate do žebljev za okovanje robov podplatov), ob njih pa žebljarski kladivi z vidnimi sledovi kovaških rok na lesenih toporiščih. Za muzej je žebljarska kladiva in drugo kovaško orodje za izdelavo žebljev še pred ustanovitvijo muzeja zbral znani kroparski kovač Joža Bertoncelj, ki je bil tudi član pripravljalnega odbora za ustanovitev Kovaškega muzeja (od leta 1949).

Zgodbo žebljarstva in začetkov industrije v Kropi dopolnjuje projekcija digitaliziranega diafilma o zgodovini žebljarske zadruge v Kropi in Kamni Gorici, predhodnice tovarne vijakov Plamen v Kropi. Zadruga (ust. 1894) je pred drugo svetovno vojno pripravljala različna predavanja s t. i. skioptičnimi slikami (diapozitivi) in diafilmi. Diafilmi se od diapozitivov ločijo po tem, da imajo fiksno dramaturško zasnovo in se tako približujejo filmski pripovedi – zaradi pojasnil k slikam ne potrebujejo pripovedovalca. Kovaški muzej hrani dva takšna diafilma, izdelana na 35-mm filmskem traku tik pred drugo svetovno vojno: leta 1938 v Berlinu in leta 1940 v Ljubljani, oba pa v slovenskem prostoru pa zaradi načina predstavitve vsebine predstavljata izjemno redkost. Restavrirana in digitalizirana sta bila v letih 2004 in 2005.

Nadaljevanje žebljarske tradicije v industrijo vijakov na razstavi predstavljamo z dvema simbolnima predmetoma, ki sta bila izdelana ob 100-letnici tovarne Plamen, muzej pa ju je pridobil leta 1997 kot del večje donacije predmetov po stečaju tovarne: s simboličnim vijakom iz mavca in uradnim spominkom ob 100-letnici tovarne (vijak z napisom PLAMEN 100 let, pritrjen v osnovo iz marmorja v obliki matice).

Poseben del tehniške zbirke Kovaškega muzeja so izdelki, nastali v kroparski umetnokovaški delavnici pred drugo svetovno vojno in po njej. Muzej že od ustanovitve hrani več primerkov kovanih okenskih mrež in nagrobnih križev iz 18. in 19. stoletja, z načrtnim zbiranjem predmetov za muzejsko predstavitev kroparskega umetnega kovaštva, graverstva in cizelerstva, ki se je v Kropi kot samostojna dejavnost začelo razvijati tik pred drugo svetovno vojno, pa smo v okviru načrtovane prenove muzeja začeli leta 2004 – zbirko sestavljajo značilni kovani svečniki, lestenci in druge svetilke, knjižna opirala in številni manjši uporabni in okrasni predmeti iz železa in bakra. Na tokratni razstavi predstavljamo le del te obsežne zbirke, ki se še dopolnjuje: dva značilna kovana svečnika, ki ju je za muzejsko zbirko po ohranjenih načrtih mojstra Joža Bertonclja, v 50. letih mojstra kroparske delavnice za umetno kovaštvo pri tovarni Plamen (od leta 1956 UKO Kropa), v letih 2018 in 2019 za muzejsko zbirko skoval kovač Silvo Jelenc iz Krope, talno kovano svetilko s pletenim senčnikom in mizico iz zapuščine cvetličarke Vide Pauluša z Bleda (svetilka je bila izdelana v Kropi v 60. letih, muzej pa jo je za svojo zbirko pridobil leta 2019) ter izjemnim kovaškim delom kovača Jožeta Dobreta iz UKO Kropa – kovanim zmajem, ki je bil po drugi svetovni vojni del opreme kulturnega doma v Kropi, muzeju pa ga je leta 1996 podarila tovarna Plamen. Izjemno kovaško delo na razstavi ob 70-letnici muzeja je tudi lestenec iz kulturnega doma na Lancovem (delo kroparskih kovačev iz 50. let 20. stoletja), ki ga je muzej za svojo zbirko pridobil leta 2017.

Zelo obsežna in bogata je tudi zgodovinska zbirka Kovaškega muzeja. Sestavljajo jo knjige in dokumenti, pomembni za raziskovanje razvoja železarstva: listine in dokumenti, povezani z rudarskim pravom in podelitvami rudarskih pravic, poslovna korespondenca fužinarjev, njihove poslovne knjige in osebni arhivi. Pomemben del zgodovinske zbirke predstavlja arhiv industrijske zadruge (ust. 1894), predhodnice tovarne vijakov Plamen v Kropi, del zgodovinske zbirke muzeja pa sta tudi numizmatična zbirka z nadomestnim fužinarskim denarjem ter zbirka razglednic iz Krope, Kamne Gorice in okoliških krajev. Na razstavi kot del muzejske zgodovinske zbirke predstavljamo kamen z letnico 1558, ki je bil vzidan v kamniti obod vodnega zbiralnika (t. i. bajerja) Spodnje fužine v Kropi in je najstarejši pomnik kroparskega železarstva v zbirki Kovaškega muzeja. Kamen je del muzejske zgodovinske zbirke postal po prenovi bajerja leta 2001. Za raziskovanje železarske zgodovine krajev pod Jelovico so velikega pomena rudarski redi iz 16. stoletja, ki so se v prepisih ohranili v arhivskih ustanovah v Sloveniji in na tujem.

Še posebej pomemben za zgodovino železarskih krajev v Lipniški dolini je krajevni Ferdinandov rudarski red za Kropo, Kamno Gorico in Kolnico iz leta 1550. Na razstavi kot del muzejske zgodovinske zbirke, ki opozarja na zgodnje zavedanje pomena krajevne dediščine železarstva med domačini v Kropi, predstavljamo prepis Ferdinandovega rudarskega reda. Slednjega so leta 1933 na prošnjo predvojnega ravnatelja žebljarske zadruge in prvega upravnika Kovaškega muzeja Jožeta Gašperšiča pripravili in overovili v arhivu dvorne komore na Dunaju.

Etnološko zbirko Kovaškega muzeja na razstavi predstavljamo v treh vsebinskih sklopih, ki se nanašajo življenje fužinarskih in kovaških družin v preteklosti ter na izjemno bogato nesnovno dediščino obeh starih železarskih krajev. S poslikano leseno zibko iz 19. stoletja in kovanim baročnim križem s kroparskega pokopališča, slednjega je leta 1938 za s strani domačinov načrtovani muzej poklonil takratni kroparski župnik Franc Kanduč, opozarjamo na življenjski cikel od rojstva do smrti, z barčico – modelom kroparske podružnične cerkve, t. i. Kapelce in lesenimi rezljanimi jaslicami pa na krajevne šege. Oba razstavljena predmeta kažeta na izjemno krajevno ustvarjalnost: jaslice iz začetka 20. stoletja so del bogatega izročila izdelovanja jaslic v Kropi in Kamni Gorici, ki se je iz 19. stoletja nadaljevalo še v čas po drugi svetovni vojni, barčica, vezana na kroparsko in kamnogoriško šego spuščanja luči v vodo ob gregorjevem, pa je kakovostno modelarsko delo Vinka Šolarja iz Krope iz leta 1994. Njegova barčica je pokazatelj sprememb šege spuščanja barčic v 20. stoletju, ko so preproste goreče deščice, cokle in sita nadomestile modelarske stvaritve, v veliko primerih poustvarjene tudi po zgledih iz krajevne zgodovine.

Materialne ostaline vsakdanjega in prazničnega življenja v Kropi in Kamni Gorici iz časa fužin so večinoma za vedno izgubljene. Vrednejše kose pohištva in posodja so že pred drugo svetovno vojno pokupili trgovci s starinami. Prav zaradi zavzetosti domačinov so se ohranili vsaj nekateri kosi bivalne opreme fužinarskih in kovaških družin, med njimi omara za živila morajna, miza mentrga ter posamični kosi ljubenske, komendske in druge keramike. Na razstavi je nekaj primerov železne in lončene kuhinjske posode, ki so jih kroparske gospodinje še na prelomu iz 19. v 20. stoletje uporabljale pri kuhi v vigenjcih in v t. i. mestejah v vežah fužinarskih hiš.

Javnosti najmanj znana je umetnostnozgodovinska zbirka Kovaškega muzeja. Sestavljajo jo likovna dela domačih umetnikov in dela umetnikov, ki jih je ustvarjalno zanimala tudi Kropa. Med domačimi avtorji so v zbirki zastopana zlasti dela akademskih slikarjev Petra Žmitka (portreti zaslužnih ustanoviteljev žebljarske zadruge, ilustracije na temo nekdanjega življenja v Kropi) in Kamila Legata (portreti ravnatelja zadruge in direktorjev tovarne Plamen, grafike s kovaško tematiko, akvareli in olja na temo stavbne dediščine Krope). Med deli drugih avtorjev so likovno pomembnejša dela akademskih slikarjev Mihe Maleša (grafike s kovaško tematiko iz leta 1950, ki so del muzejske zbirke že od ustanovitve muzeja), Predraga Golla (barvne risbe kovača Danijela Šolarja v vigenjcu) in Božidarja Jakca (portret mojstra Joža Bertonclja, s katerim sta si dopisovala in ga je Jakac v Kropi večkrat obiskal. Izbor grafik s kovaško tematiko Mihe Maleša in Kamila Legata je predstavljen tudi na razstavi. Likovno so se izražali tudi nekateri diplomanti Šole za umetno kovinarstvo v Kropi (delovala je do leta 1954), med njimi Eva Gašperšič, ki je Kovaškemu muzeju po razstavi leta 1994 poklonila umetniško sliko v bakru iz leta 1987, izdelano v tehniki cizeliranja.