Razstava predstavlja povezanost z osnovnimi zakonitostmi narave, z menjavanjem letnih časov, cikličnostjo in spreminjanjem. V zadnjem času se v slovenskih vrtcih in šolah ponovno pojavlja zanimanje za šolske vrtove. To je zelo spodbudno, saj danes ogromno otrok vse preveč časa preživi v virtualnih svetovih, vse manj pa imajo pristnega stika z naravo, z gibanjem v naravi, pa tudi s pridelavo hrane.

Hrana postaja spet pomembna in dragocena dobrina. Povpraševanje po kakovostnih, ekoloških živilih in njihovem pridelovanju narašča, ker se vse več ljudi zaveda, da s kemično podporo pridelana hrana škoduje tako zdravju kot okolju. Manj znano je, da imajo slovenske šole bogato tradicijo šolskih vrtov, saj je imela v 2. polovici 19. stoletja skoraj vsaka šola svoj šolski vrt, svojo učilnico v naravi. Pri učnem predmetu prirodopis so na šolskem vrtu spoznavali posamezne rastline in drevesa v živo. Učitelji so učence poučevali, kako obdelovati zelenjavni, cvetlični in zeliščni vrt, kako skrbeti za sadno drevje in vinsko trto, kako pomembne so čebele na vrtu, ponekod so gojili celo sviloprejko.

Da bi videli naprej, moramo gledati nazaj; pomembno je poznati znanje naših prednikov, ki so orali ledino na področju šolskih vrtov, in njihova spoznanja povezovati s sedanjimi. Hkrati pa se spraševati, kaj pomenijo naša dejanja za prihodnost, saj smo s svojim ravnanjem do sočloveka in narave porušili ravnovesje. Se nam bo uspelo rešiti? Kakšne zglede in sporočila dajemo našim najmlajšim? Eden od odgovorov je lahko: v vsako šolo, v vsak vrtec šolski vrt!