Dobrodošel na strani, kjer si boš prebral zanimivosti o razvoju mesta Radovljice. Najprej pa nekaj besed namenimo pomembnemu gospodu dr. Cenetu Avguštinu, Radovljičanu, ki je z navdušenjem raziskoval razvoj več starih mest, a Radovljica mu je bila kot rojstni kraj še posebej pri srcu. Letos bi praznoval svoj 100. rojstni dan, zato mu je tudi posvečen delovni list, ki ga imaš pred seboj, hkrati pa je Mestni muzej pripravil tudi razstavo, ki si jo do oktobra 2023 lahko ogledaš v Razstavnem hodniku Radovljiške graščine.
Dr. Cene Avguštin je bil rojen 2. januarja 1923 v Radovljici. Leta 1952 je diplomiral iz umetnostne zgodovine in etnologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani, po diplomi je leta 1953 postal kustos in ravnatelj Mestnega muzeja v Kranju (na mestu ravnatelja Gorenjskega muzeja je bil do leta 1972). Med drugim je skrbel za organizacijo spomeniškega varstva na Gorenjskem in se ukvarjal s raziskavami arhitekturnega razvoja starejših mest, bil je likovni kritik, član različnih komisij ter sodeloval z več domačimi in tujimi ustanovami.
Za nas najzanimivejša so njegova dela, v katerih je preučeval staro Radovljico in njen razvoj, od koder tudi povzemamo krajši pregled razvoja mesta in njegove posebnosti v nadaljevanju. Umrl je 30. marca 2010 v Radovljici, obiskovalce nanj spominja kip med Radovljiško graščino ter cerkvijo sv. Petra.
Cene Avguštin v Sopronu, okoli leta 2000, foto: Damir Globočnik.
Radovljica je nastala na 75 metrov visoki terasi nad najdaljšo slovensko reko Savo. Starejši del mesta se je tako razvil na ozkem pomolu – na jugu nad savsko teraso, na S in SV pa mesto obdaja suha dolina (po kateri je nekoč tekel potok), ta dolina ločuje mesto od kmečkega naselja, ki je bilo prvotno poimenovano Radovljica, pozneje (in še zdaj) pa Predtrg. Podolžna oblika pomola je oblikovala tloris mesta, otežen dostop s strmih pobočij pa jo je zavaroval.
Območje današnje Radovljice je bilo poseljeno že v prazgodovini, o čemer pričajo najdbe v okolici mesta. V starem mestnem jedru Radovljice zaenkrat sicer ni najdenih materialnih dokazov za poseljenost v prazgodovinskem in rimskem času, čeprav bi jo glede na zavarovano strateško lego lahko pričakovali. Iz časa preseljevanja ljudstev so bili v Predtrgu najdeni skeletni grobovi, pri radovljiški farni cerkvi pa je bil odkrit skeletni grob z železnim nožem.
Na prelomu 11. in 12. stoletja so na območje Radovljice prišli Ortenburžani, plemiška družina iz današnjega avstrijskega Spittala ob Dravi, ki so tu ostali dobra tri stoletja. Radovljica se kot Ratmarsdorf v virih prvič omenja 24. marca 1169, kar naj bi bilo ponemčeno ime za domnevno slovensko Radmanovo oziroma Radovo vas. Pripona -dorf (vas) v nemškem imenu kraja kaže na njegove kmečke začetke. Okoli leta 1296 je bila prafara prenesena z Rodin v Radovljico, pri čemer so pomembno vlogo verjetno igrali interesi Ortenburžanov. Naselbina je s tem veliko pridobila, saj je postajala vse pomembnejše sejemsko središče. Tu so se odvijali tedenski sejmi. Letni sejem, t. i. Kirchtag, ob koncu junija je bil prvotno predvsem živinski sejem, trgovali pa so tudi z drugim blagom: soljo, kožami, platnom, medom, voskom, lesom in lesenimi izdelki, kramarskimi izdelki ter železarskimi izdelki (žeblji) iz bližnje Krope in Kamne Gorice. Pomembna je bila tudi trgovina z vinom.
Leta 1333 se Radovljica prvič omenja kot trg. Čeprav je nekoliko odmaknjena od glavnih prometnih poti tistega časa, se je promet z nastankom trga začel usmerjati proti njej.
Zadnji ortenburški grof Friderik III. je umrl leta 1418, z njim pa je izumrla tudi moška linija družine. Med lokalnim prebivalstvom se je o smrti zadnjega grofa Ortenburškega ohranila legenda, po kateri naj bi ga njegova žena zastrupila z jabolkom. Za kazen se je spremenila v kačo, ki še danes čuva zaklad na Pustem gradu.
Ortenburška posestva so leta 1420 pripadla grofom Celjskim. Njihova oblast v Radovljici je bila sicer kratka, vendar ugodna za Radovljico. Po dedni pogodbi, ki je bila leta 1443 sklenjena med Habsburžani in Celjskimi grofi, so celjske posesti v primeru izumrtja družine pripadle Habsbužanom. Novi gospodarji so pomen Radovljice še povečali, radovljiško gospostvo pa so dajali v zakup plemiškim družinam. 16. stoletje je bilo zelo nemirno. Kmečko trgovino sta plemstvo in meščanstvo vse bolj omejevala, kar je leta 1515 pripeljalo do vseslovenskega kmečkega upora, na čelu katerega najdemo tudi dva radovljiška kmeta. Upor je zamrl brez bojev na radovljiškem posestvu. Razmere pa je že kmalu razburkala reformacija. Protestantizem se je razširil ne samo v mestu, kjer so bili privrženci gibanja tudi zakupniki radovljiškega gospostva Dietrichsteini, temveč tudi v okolici. Leta 1616 so radovljiško gospostvo kupili grofje Thurn-Valsassina, ki so bili na slovenskem ozemlju že stoletje prej in so v Radovljici ostali več kot tristo let.
Razvoj mesta v slikah od 14. do 19. stoletja. Arhiv MRO.
ŠIVČEVA HIŠA
Podoba mesta se od srednjega veka ni kaj dosti spreminjala, ohranjene hiše še vedno kažejo srednjeveško podobo. Marsikatero izmed njih krasijo bledozeleni kamniti portali okoli vrat ter oken, izdelani iz peračiškega tufa. To je kamnina, nastala iz vulkanskega pepela, ki jo še danes lahko najdemo v potoku Peračica. Tuf so zaradi nizke trdote uporabljali že v antičnih časih, število kamnoseških izdelkov iz tega kamna pa je skokovito naraslo v začetku 17. stol., ko je na Črnivcu začela delovati Kocijančičeva kamnoseška delavnica.
Radovljiški meščani so še pred velikim požarom leta 1835 dali na kamnite portale svojih hiš vklesati hišne številke, letnice gradnje in različna hišna znamenja, ki so bila tudi kot simboli z varovalno močjo. Znamenje, ki se najpogosteje pojavlja na sklepnikih portalov meščanskih hiš v stari Radovljici, je sidro – simbol upanja in stanovitnosti.
Portal iz tufa na Šivčevi hiši. Foto: Borut Grce.
Druge značilnosti, ki še krasijo hiše, so šivan rob (poslikave na vogalih hiš v podobi kamenja, kar je hiši dalo bogatejši videz), pomoli v prvih nadstropjih, s katerimi so povečali bivalni prostor brez poseganja na trg, freske z različnimi motivi in še marsikaj drugega. Naštete značilnosti si lahko ogledamo na primer na Šivčevi hiši, ki je izvrsten primer poznogotskega stavbarstva v Sloveniji. Razporeditev prostorov še vedno kaže srednjeveški videz z delavnico, shrambo in kletjo v pritličju in kamrami v nadstropju, kjer sta poleg bivalne sobe tudi kuhinja in kašča. Pritličje je zdaj galerija, zgornji del pa muzejska predstavitev meščanskega življenja. V bivalni sobi je zdaj poročna soba.
Na trgu pa najdemo še druge stavbe, ki navdušujejo vsaka s svojimi posebnostmi.
BEZULNEKOVA (MALIJEVA) HIŠA
Spada med najdragocenejše spomenike meščanskega stavbarstva v Radovljici in ima še eno posebnost. Med podpornima stebroma se je ohranila lesena klop, na katero naj bi privezovali prestopnike in obsojence. Še v drugi polovici 20. stoletja naj bi bili vidni ostanki tega prangerja (odprtina v veži z nastavki za verige) oz. sramotilne klopi. Na njej so se najpogosteje znašli obsojeni zaradi manjših kraj. Običajno so jih na klop privezali na nedeljo ali ob praznikih, da se je mimo njih sprehodilo čim več ljudi, ki so jih zasmehovali in sramotili.
Sramotilna klop. Foto: arhiv MRO.
Spomenik v obliki vodnjaka, postavljen v čast mestni dobrotnici Josipini Hočevar. Foto: arhiv MRO.
SPOMENIK VODNJAK
Na trgu stoji spomenik v obliki vodnjaka, posvečen Josipini Hočevar, mestni dobrotnici, ki je leta 1906 Radovljici darovala sredstva za gradnjo mestnega vodovoda. Josipina Hočevar je bila rojena v Radovljici. Po poroki z dacarjem Martinom Hočevarjem sta se preselila v Krško. Svojih otrok nista imela, a sta poskrbela za druge. Josipina je sredstva namenjala šolam, hiralnicam, sirotišnicam, v Ljubljani je ustanovila zavod za služkinje. V Radovljici je darovala hišo učiteljem in ustanovila sklad za podporo radovljiškim učencem. Vsa ta dejanja so ji prinesla naziv častne meščanke mesta Radovljice.
Spomenik je nastal v delavnici Ivana Vurnika, zasnoval ga je domačin – kipar Jožef Pavlin. Na vrhu vodnjaka stoji šolarček s knjigami v eni roki, z drugo pa podpira medaljon s podobo Josipine Hočevar. V poletnih mesecih se pri njem lahko tudi odžejate.
CERKEV SV. PETRA
Predhodnica zdajšnje cerkve je tu verjetno stala že v drugi polovici 10. stol. Cerkev je naslednica romanske ali zgodnje gotske cerkve, ki je bila podrejena pražupniji Rodine, njen patron je bil že takrat sv. Peter. V 13. stol. je bila fara prenesena v Radovljico in nastala je triladijska cerkev. V vseh stoletjih je doživela kar precej sprememb (dozidava prezbiterija, Marijine kapele, sklepniki …). Glavni oltar je z začetka 18. stol in je delo ljubljanskega kamnoseka Luke Misleja ali Ludovica Bombassija. Oltarne slike sta napravila Leopold Layer in Janez Šubic. Večina preostale opreme je delo radovljiških kiparjev Janeza Vurnika ml. in st., tabernakelj je izdelal arhitekt Ivan Vurnik, oltarne table s slikami evangelistov pa njegova žena Helena Vurnik. Na začetku 20. stoletja je baročno kapo zvonika nadomestila neogotska.
Nad vhodnim portalom je letnica 1495 ali 1497, leta 1966 pa so tam odkrili sliko na svež omet oz. fresko sv. Krištofa iz 15. stol. Ta naj bi ljudem zagotavljal, da tistega dneva, ko so se z zaupanjem ozrli vanj, ne bodo umrli nagle in nepredvidene smrti. Na steni cerkve najdemo še drugo okrasje, vzidane nagrobnike, sončno uro …
Cerkev sv. Petra. Foto: arhiv MRO.
RADOVLJIŠKA GRAŠČINA
Radovljiška graščina je primer baročne mestne grajske arhitekture. Razteza se na skoraj četrtini celotnega obrobja trga. V času nastanka (12.-13. stol.) je bila najprej samo manjši stanovanjski stolp s kapelico, ki je skozi stoletja prerastel v zdajšnjo veličastno graščino. Nekaj časa je bila obdana tudi z obzidjem, ko pa je nevarnost vpada sovražnikov minila, je v 17. stoletju grof Thurn speljal po obzidju lesen hodnik, ki je povezoval graščino in cerkev do požara leta 1835, potem ga je nadomestil zidan in na arkadne loke oprt hodnik, glavni namen katerega je bil, da se plemstvo ni mešalo z navadnim ljudstvom, ko so šli v cerkev. Po letu 1668 je bila stavba razširjena do današnje dolžine. Graščina ima prostorno ovalno avlo in s štukaturami okrašeno fasado, ki je identična fasadi na palači na Starem trgu v Celovcu. Še posebej so na fasadi zanimivi grozeči obrazi tik pod napuščem. Čemu so bili namenjeni, ne vemo zagotovo, predvideva se, da so s svojo grozljivo podobo odganjali zlo od stavbe. Iznad vsakega okna pod streho kuka en, in vsi so si med seboj različni, skupen jim je le grozeč režeč nasmeh in listno okrasje, po čemer so dobile ime listne maske.
Radovljiška graščina. Foto: Borut Grce.
Fotografije mesta Radovljica, ki jih je posnel dr. Cene Avguštin. Arhiv MRO.
