Leta 1997 je bil ustanovljen iniciativni odbor z nalogo pripraviti vizijo in strokovne podlage za muzejsko predstavitev osrednje zbirke zgodovine mesta Radovljica oz. Dežele in njenih znamenitih krajanov, predvsem A. T. Linharta.
Poslanstvo današnjega Mestnega muzeja Radovljica je zbiranje, hranjenje, ohranjanje, dokumentiranje, preučevanje in posredovanje premične kulturne dediščine levega brega Save v občini Radovljica. Gradivo je organizirano v tri osnovne zbirke in dodatne enote gradiva:
- Zbirka Anton Tomaž Linhart in 18. stoletje
- Zbirka Staro mestno jedro Radovljice
- Zbirka Kraji na levem bregu Save v občini Radovljica
- Splošno
- Dokumentacija (zbirka fotografij, negativov in diapozitivov / avdiovizualna zbirka / zbirka terenskih zapisnikov …)
- Domoznanska in strokovna knjižnica
Povzeto po Pravilniku o zbiralni politiki v Muzejih radovljiške občine.
Muzej se nahaja v prvem nadstropju radovljiške Graščine. Prostori za stalno razstavo so bili prenovljeni v letu 2007, ko je bila obnovljena tudi osrednja – baročna dvorana, s katero upravlja Občina Radovljica.
Zbirka o Antonu Tomažu Linhartu
Zbirka o Antonu Tomažu Linhartu je bila za javnost odprta 11. 12. 2007, ob 251-letnici rojstva znamenitega slovenskega razsvetljenca, dramatika, zgodovinarja in uradnika Antona Tomaža Linharta (1756, Radovljica –1795, Ljubljana).
Razstava Mestnega muzeja Radovljica in Slovenskega gledališkega muzeja v baročni graščini predstavlja 18. stoletje. Pripoveduje o času velikih sprememb na miselnem, političnem in družbenem področju v svetu in zlasti v Evropi in pripoveduje o tedanji Radovljici, ki je, kakor večina slovenskega ozemlja tedaj, sodila v prostrano habsburško državo. Tedaj se je v Radovljici rodil eden najznamenitejših Slovencev, Anton Tomaž Linhart (1756–1795).
Razstava je posvečena Antonu Tomažu Linhartu, slovenskemu intelektualcu in razsvetljencu, prvemu dramatiku, začetniku modernega slovenskega zgodovinopisja in državnemu uradniku.
Pripoveduje o njegovem življenju, ko ga je pot vodila iz Radovljice v Ljubljano, na Dunaj in spet v Ljubljano.
Kot visoki državni uslužbenec je bil zaslužen za uvedbo višješolskega študija in prve javne knjižnice v Ljubljani, ustanovil pa je tudi veliko osnovnih šol.
V tedanjem uradnem nemškem jeziku je napisal viharniško tragedijo Miss Jenny Love in pesniški almanah Blumen aus Krain, v slovenskem jeziku pa svoji najznamenitejši deli, komediji Županova Micka in Ta veseli dan ali Matiček se ženi.
Županova Micka je bila 28. decembra 1789, v letu francoske revolucije, tudi uprizorjena v Stanovskem gledališču v Ljubljani.
Režiser je bil sam avtor Linhart.
Tako se je tedaj rodilo slovensko gledališče.
Kot znanstvenik se je Linhart proslavil z dvema knjigama o zgodovini Slovencev (Versuch einer Geschichte von Krain ünd der übrigen südlichen Slaven Oesterreichs, 1788, 1791). Prezgodnja smrt je preprečila njegovo nadaljnje ustvarjanje.
Razstava je zasnovana prijetno in lahkotno, hkrati pa obiskovalcu ponuja veliko informacij ter ga spodbuja, da želi o času, ki ga obravnava, osebnostih, ki v njej nastopajo poleg Linharta, vedeti še več.Muzej posamične teme razstave predstavlja dodatno še v obliki predavanj, delavnic in manjših razstav.
Zbirka Staro mestno jedro Radovljice
Staro mesto Radovljica je tam, kjer je danes Linhartov trg. Cerkev sv. Petra, župnišče, ohranjeno mestno obzidje, obrambni jarek, graščina in meščanske hiše nosijo v sebi prvine srednjeveške, renesančne in baročne arhitekture. Ko se popotnik sprehodi med hišami izgleda, kakor bi se ustavil čas pred dvesto ali tristo leti.
Za nastanek Radovljice je bil izrednega pomena obrambni vidik, kar kaže njena ne posebno ugodna prometna, pa toliko boljša strateška lega.
Za urbanistični razvoj naselja so značilni trije kompleksi: razvoj župnijskega (cerkev in pripadajoča poslopja) in graščinskega (od prvotne utrdbe do graščine) kompleksa ter širitev poselitvenega prostora za vsakokratne prebivalce naselbine (tržanov, kasneje meščanov). Zanimiv je tudi razvoj obrambnih naprav (obzidje, jarek, stolpi, obzidna pot) in razvoj v pravokoten trg razširjene ceste, ki je v določenem času postala hrbtenica in simetrala naselja in ločila parcele prebivalcev od graščine in župnijskega dela. Med posameznimi hišami so nastali prehodi, ki so povezovali dvorišča hiš z glavnim trgom (gospodarska pot) …