Zbirka v Kropi in Kamni Gorici ročno kovanih žebljev iz časa fužinskega žebljarstva in prehoda v industrijsko dobo je v Kovaškem muzeju predstavljena v posebni razstavni sobi ter na občasni razstavi Žebelj in vijak. Dokumentiranih je 127 vrst žebljev različnih oblik, mer in velikosti za različna področja uporabe: čevljarski, podkovski, gradbeni (splošni gradbeni, pohištveni, ladijski) ter železniški žeblji. Do sredine 19. stoletja so v Kropi in Kamni Gorici izdelovali predvsem žeblje, prilagojene potrebam sredozemskega tržišča za uporabo v ladjedelništvu (t. i. levantinski sortiment). Ti žeblji z značilno dvokrilno obliko glave (»na dva pera«) so bili najpomembnejši izdelek tudi drugih gorenjskih fužin (Železniki). Ob koncu 19. stoletja so v Kropi in Kamni Gorici začeli kovati še kamelarje (podkovske žeblje za balkansko tržišče), velike gradbene žeblje okrogloglavce, železniške žeblje tračnike in čevljarske žeblje planinčarje.
Planinčarji, posebni žeblji za okovanje robov podplatov planinskih čevljev, so v prvi polovici 20. stoletja postali simbol kroparskega in kamnogoriškega žebljarstva. Planinčarji so bili zadnji ročno kovani žeblji v več žebljarskih središčih v Srednji Evropi, tudi v Kropi in Kamni Gorici (do 1955). Tu so jih izdelovali v milijonskih količinah že med prvo svetovno vojno za potrebe avstrijske vojske, še večji pomen pa so dobili po letu 1930, ko so pohodništvo oz. alpinizem in zimski turizem doživljali pravi razcvet. V Kropi in Kamni Gorici so planinčarje izdelovali zlasti za potrebe zahtevnega švicarskega in avstrijskega trga.
