Kovaški muzej Kropa

Kovaški muzej se nahaja v Klinarjevi hiši v osrednjem delu starega trškega jedra in kot del zgodovinskega okolja Krope predstavlja in razvija zavest o pomenu kroparske dediščine. Odprt je bil leta 1952 na pobudo domačinov in strokovne javnosti, ki je si je pod vodstvom prof. Franja Baša, prvega ravnatelja Tehniškega muzeja Slovenije, prizadevala za ohranjanje tehniške dediščine »in situ«. Od leta 1963 muzej deluje pod Muzeji radovljiške občine.

Kropa je naselje z večstoletno fužinarsko in kovaško tradicijo. Po urbanističnih posebnostih ter po tehniških, kulturnih in zgodovinskih spomenikih spada med najpomembnejše slovenske zgodovinske kraje. Leta 1952 je bila Kropa kot prvi kraj v Sloveniji razglašena za kulturni spomenik.

Na Gorenjskem so se železarska naselja začela razvijati v 14. stoletju na območjih, bogatih z železovo rudo limonit. Gospodarsko najpomembnejša rudna nahajališča so bila v predgorju Julijskih Alp, na območjih alpskih planot (Jelovica, Mežaklja, Pokljuka), kjer se je v rdeči ilovici skalnih razpok in kraških brezen nahajala železova ruda, im. bobovec. Železarska naselja v dolinah so nastala v času širjenja znanja rabe vodne energije, ko se je prvotno kmečko gozdno železarstvo od rudnih nahajališč v gozdovih alpskih planot začelo seliti v doline k potokom. Iz tega časa so v bližini Krope ostanki tehniškega spomenika Slovenska peč iz 14. stoletja, ki je najstarejša ohranjena talilna peč v Sloveniji in JV Evropi.

V 15. stoletju sta bila v Kropi postavljena dva plavža (Spodnja in Zgornja fužina). To je bil tudi čas oblikovanja večje železarske naselbine z za gorenjske železarske kraje značilno arhitekturo. Fužinarska hiša v Kropi je večinoma večnadstropna stavba, za katero je bilo v preteklih stoletjih značilno sobivanje fužinarskih posestnikov in njegovih delavcev – žebljarjev. V posamičnih kroparskih hišah je v preteklosti živelo tudi do 100 ljudi. Na hišah so se ohranili številni kamnoseški detajli iz zelenega vulkanskega kamna (peračiški tuf, kamnoseška delavnica družine Kocijančič), ki so bili značilnost premožnejše kmečke in meščanske arhitekture na Gorenjskem. Mnogi kovani elementi na hišah in v javni opremi pričajo o poreklu kraja ter o nadaljevanju kovaške tradicije v današnji čas.

Klinarjeva hiša

Klinarjeva hiša s konca 18. stoletja je primer ene mogočnejših fužinarskih hiš, katerih zunanjost zaznamujejo kamnoseški detajli iz zelenega kamna in kovani dodatki, notranjost pa členitev na stanovanjski del hišnega posestnika in prostore njegovih najemnikov, delavcev. V prvem nadstropju, kjer je bilo stanovanje fužinarjeve družine, se je ohranila značilna osrednja soba, salon, ki ga odlikuje kasetiran strop, dopolnjen s tremi baročnimi oljnimi platni.

 

  • Kustodinja: Saša Florjančič: 04/533 72 01, kovaski.muzej@mro.si, kropa@mro.si
  • Najave skupin: 04/533 72 00 ali 04/533 72 01, kovaski.muzej@mro.si, kropa@mro.si
  • Muzejska recepcija: 04/533 72 00

Comments are closed.