Radovljica, naše staro mesto skozi stoletja

Urbanistični razvoj stare Radovljice

 Urbanistični razvoj stare Radovljice

 

V 14. stoletju, obdobju visokega srednjega veka, je bilo območje Radovljice zemljiška posest grofov Ortenburg. Plemiška rodbina, po rodu iz Spittala na avstrijskem Koroškem, si je v času številnih okoliških medfevdalnih sporov močno prizadevala za ustanovitev trgovsko-obrtniškega središča njihove posesti na območju Dežele, ki naj bi bilo obenem tudi obrambno oporišče gospostva na levem in desnem bregu Save.

 Urbanistični razvoj stare Radovljice

 

Radovljica naj bi ob koncu 15. stoletja, najkasneje pa leta 1510 pridobila mestne pravice. K tej odločbi je spadala tudi pravica do zgraditve obrambnih naprav in pravica prisilne poti.

 Urbanistični razvoj stare Radovljice

 

V 16., deloma celo v 17. stoletju je v urbanističnem pogledu še vedno tipično srednjeveško, z renesančnimi arhitekturnimi pridobitvami obogateno mesto. Zaradi tega je eno najbolj ohranjenih srednjeveško-renesančnih aglomeracij pri nas in v srednji Evropi. V mesto in radovljiško graščino se v tem obdobju vselijo grofje Thurni, ki bistveno posežejo v graščinski kompleks. Posestvo postane fidejkomis – dedno, neprodajno rodbinsko posestvo, ki prehaja iz roda v rod. Z nakupom se prekine fevdalni odnos s Habsburžani. Ko so turški upadi pojenjali, so ljudje pri gradnji pogosto prenehali upoštevati tudi pravilo, da se mestne hiše ne smejo držati obzidja.

 Urbanistični razvoj stare Radovljice

 

Pozno 17. in 18. stoletje je doba nastopajočega in zrelega baroka, doba razsvetljenstva, reform cearja Jožefa II in čas, ki ga je tu preživel mladi Anton Tomaž Linhart. Radovljica z okoli 400 prebivalci se začne širiti izven mestnega obzidja, z bližnjo okolico spada pod zemljiško posest grofov Thurn-Valsassina. V tem obdobju se s patentom o ukinitvi osebne odvisnosti in možnosti odkupa kmečke posesti začno rahljati tudi fevdalne vezi s podložniki. Radovljica je gospodarsko nazadovala, v mestu se skoraj ne gradi novih stavb.

 Urbanistični razvoj stare Radovljice

 

Množična uporaba lesa in stisnjenost hiš je bila vzrok, da je leta 1835 velikanski požar skoraj uničil mesto. Na srečo je bila večina hiš že zidana, kar je preprečilo izgubo starejših dragocenih arhitekturnih ostalin.

Slike so eksponati Mestnega muzeja (RAD; 14/1-5) in so bile narejene v sodelovanju Muzeja radovljiške občine (Verena Štekar – Vidic) z umetnostnim zgodovinarjem, dr. Cenetom Avguštinom in slikarko Andrejo Peklar.

Comments are closed