Prijatelji Muzejev radovljiške občine na ekskurziji v Beogradu

Muzeji radovljiške občine so jeseni vabili na doslej že deseto  strokovno ekskurzijo.  Po Briksnu na Tirolskem, Špitalu ob Dravi, Freisingu v Nemčiji, Dunaju, Moravski v Republiki Češki, Trstu, Krškem z Rajhenburgom, poteh predgorja Dolomitov v Italiji in Baročni Ljubljani, smo se v začetku oktobra odpravili v Srbijo, točneje v Beograd in Topolo. Odločitvi sta botrovali dve spodbudi – prvič,  Muzeji radovljiške občine so v mednarodnem projektu v partnerstvu s Centrom za urbani razvoj iz Beograda, ki v projektu zastopa mestece Topolo, in drugič, za strokovno vodenje smo uspeli pridobiti profesorja Milana Škrabca, zgodovinarja, ki ga srbska preteklost in sedanjost še posebej zanimata. Muzejske ekskurzije so običajno ciljne, vezane na določene osebnosti, ki jih poznamo. Rdeča nit tokratnega programa je bila dinastija Karađorđević ter njihov čas in prostor v katerem smo bili nekaj časa vključeni tudi Slovenci.

Triinštirideset udeležencev je krenilo na pot v petek zjutraj. Med vožnjo smo obudili spomin na preteklost srbskega naroda, polno vzponov in padcev, zmag in porazov, žrtev in zmagovalcev. Slovence in Srbe je oblikoval različen kulturni prostor. Naš  je bil  povezan z zahodno, frankovsko kulturo, srbski pa z vzhodno, bizantinsko.  Srbi so v srednjem veku imeli svojo državo (kralj Štefan Nemanja, Prvovenčani, 1217) in tudi samostojno, srbsko pravoslavno cerkev (Štefanov brat Rastko, prvi srbski nadškof ali arhiepiskop je  sv. Sava, najpomembnejši srbski svetnik).  Višek srednjeveške Srbije pa je bil v času carja Dušana (Silnega, 1308–1355), ki je izdal znameniti zakonik. Bil je car Srbov in Grkov, pokopan pa je v cerkvi sv. Marka v Beogradu.

V času velike fevdalne razcepljenosti po Dušanovi smrti so se konec 14. st. odprla vrata osmanskim/turškim zavojevalcem, ki so  krojili usodo Srbov do začetka 19. stoletja. Iz tega obdobja izhaja mit o kraljeviču Marku, ki v enem delu zelo spominja na našega kralja Matjaža. Po porazu v kosovski bitki med srbsko in osmansko vojsko (knez Lazar, Bajazit I.) na Vidov dan, 28. 6. 1389, je Srbija postala vazalna kneževina, po padcu Smedereva 1459 pa je za štiristo let izginila  z evropskega zemljevida. Srbska pravoslavna cerkev je v tistem času igrala pomembno povezovalno vlogo.  Proti  Osmanom so se naslednja stoletja na strani Habsburžanov borili  le Srbi, ki  so se umaknili v Bosno, na Hrvaško in  v Dalmacijo. Na domačih tleh so se vidneje organizirali lahko šele v 19. stoletja, tedaj pa sta se na oblasti izmenjevali dve dinastiji, Karađorđevići in Obrenovići.  Leta 1804 je Đorđe (Jurij) Petrovič, visokorasel mož temnejše polti (črni = turško kara), Kara Đorđe iz okolice Topole spodbudil prvi srbski upor, ki se je po  desetletju končal s porazom. Nosilec drugega  upora leta 1815 pa je bil Miloš Obrenović. Pridobil je avtonomijo.  Leta 1878 je bila Srbija kot samostojna država priznana na Berlinskem kongresu, 1912 in 1913 sta sledili balkanski vojni za primat in  prva svetovna vojna, ki je tedaj  oslabljena Srbija ni želela, v njej veliko pretrpela (umik srbske vojske s kraljem na Krf), a je kljub velikim žrtvam iz nje izšla kot zmagovalka. V kraljevini, v kateri smo bili tudi Slovenci (brez Primorske), je zavladal Peter I. Karađorđević, za njim  Aleksander I., po njegovem uboju 1934 regent Pavel Karađorđević in 1941 Peter II. V zadnjem času poimenovane ulice v starem Beogradu opozarjajo na slavne osebnosti srbske preteklosti. V hladnem predvečeru smo na  Kalemegdanu doživljali strateško lego mesta, »kjer Sava se v Donavo zlije«, simpatična vodička Đina se je Beograd trudila predstaviti kot  mesto mnogih kultur.

Sin zadnjega jugoslovanskega kralja, Aleksander  Karađorđević, živi danes na Dedinju v pradedkovi vili. Njegov sin Filip se je v Beogradu ženil  tisto soboto, ko je bila naša skupina namenjena kakih 70 kilometrov v osrčje Šumadije, v Topolo. V času prvega srbskega upora je bilo naselje nekaj časa celo z obzidjem obdana Karađorđeva prestolnica osvobojene Srbije. Nas pa je pričakalo pravo sejemsko vzdušje. Mestece, ki šteje približno toliko prebivalcev kot Radovljica, je namreč tisti dan gostilo že 54. Oplenačko berbo, prireditev z mnogimi stojnicami trgovske in kulinarične ponudbe ter glasbenimi in plesnimi dogodki. Dež ni niti malo motil praznika, pa tudi naše volje, da se po rahlo vzpenjajoči poti sprehodimo  na vzpetinico Oplenac, ni mogel omajati. Posest na njem je danes spet v lasti družine Karađorđević, upravlja jo fundacija, ki se financira z izkupičkom od vinogradov in vstopnine. Na ogled so trije muzeji – z bogatim mozaikom in marmorjem opremljena cerkev sv. Jurija (Đorđa), ki jo je v spomin na slavnega začetnika dinastije dal postaviti kralj Peter I., in je postala zadnji grob po svetu razseljenih članov rodbine, hiša kralja Petra I. v neposredni bližini, kjer je mogoče videti portrete članov vladarske družine, nekaj dragocenih osebnih predmetov in arhiva, ter konak, ostanek hiše začetnika rodbine s cerkvico.  Izčrpna, srčna in dramatična razlaga  tamkajšnjih vodičev je bila pravi zgled muzejske  predstavitve. Kot partner v omenjenem projektu pa so nas navdušili tudi z  gostoljubnostjo, za kar  ostajamo hvaležni.

Spet v Beogradu, ko smo na večerji v plavajoči restavraciji Stara koliba na sotočju Save in Donave ob nostalgičnih starogradskih pesmih skupine razigranih glasbenikov lahko slišali tudi še marsikatero obujanje spominov na služenje vojaščine v jugoslovanski vojski, se je naša ekskurzija prevesila v zadnjo tretjino. V nedeljo zjutraj nas je po deževju pričakal jasen dan. Ker za to ni vedno priložnosti, ko si v Beogradu, smo se prav zaradi obetajoče vidljivosti odločili obiskati Avalo.  Meštrovićev spomenik  neznanemu junaku tam še vedno mogočno obvladuje njen vrh, z obnovljenega stolpa pa se nam je ponudil razgled na šumadijsko pokrajino in mesto. V Beogradu smo si privoščili še postanek v dvorcu kneginje Ljubice, soproge kneza Miloša Obrenovića iz prve polovice 19. stoletja, ki je opremljen v mešanici tradicionalnega turškega in zahodnoevropskega stila, nato pa smo se odpravili proti domu.    Ostalo je še veliko zanimivosti,  ki jih nismo videli, toda kratko doživetje in izvrstno zgodovinsko vodenje  je vendar v nas vzbudilo pozitivne občutke, spomine, morda nostalgijo, veselje in radovednost, da se bomo tako ali drugače v srbsko prestolnico še radi vrnili. Jugoslovansko vprašanje pa, kot lahko pritrdimo profesorju Škrabcu, je bila po prvi in drugi svetovni vojni sicer dobra ideja, ki pa je ostala samo pri tem, saj se na mestu nekdanje Jugoslavije ni in se niti nikoli ne bo mogel razviti samo en jugoslovanski narod. O tem pripoveduje zgodovina, ki jo je za razumevanje sedanjega časa in politike na Balkanu seveda  potrebno poznati.  Je stara,  bogata, veličastna, zelo pestra in še kako živa. Verjamem, da smo se udeleženci tudi v tem pogledu vrnili z ekskurzije bogatejši za marsikatero novo doživetje, spoznanje in razumevanje. To pa je tudi glavni namen ekskurzij, ki jih organiziramo radovljiški muzeji.

Avtorica prispevka: Verena Štekar-Vidic

Hram sv. Save v Beogradu je ena največjih pravoslavnih cerkva na svetu.
Monumentalna stavba srbsko-bizantinskega stila iz belega marmorja (Marmor Hotavlje) in granita ter sedemdeset metrov visoko kupolo se je začela graditi konec 19. stoletja in se z donacijami gradi še zdaj. Posebno bogata z mozaiki je cerkvena kripta. Foto: Vida Markovc

Na Beograjski trdnjavi ali Kalemegdanu (kale = turško trdnjava, megdan = bojno polje) nad sotočjem velikih rek je na ostankih zidov utrdbe in najstarejšega dela mesta, v katerem je dolgo živelo muslimansko prebivalstvo, danes park. Izjemna strateška točka ponuja prostran razgled na Novi Beograd in industrijski center Zemun, ki je od 1934 del srbske prestolnice.  Foto: Vida Markovc

V Hiši kralja Petra I. na Oplencu je predstavljen tudi z lepo pisavo pisani osebni dnevnik Slovenca Albina Čopa, ekonoma in upravnika kraljevega gospodarstva. Foto: Vida Markovc

Udeleženci ekskurzije pred Cerkvijo sv. Đorđe na Oplencu. Njeni veličastni mozaiki v notranjosti imajo motive fresk najlepših srbskih cerkva. V njej sta sarkofaga Kara Đorđe in njegovega vnuka Petra I. Karađorđevića. V marmornati kripti se nahaja še 27 grobov, v katerih so poleg kralja Aleksandra I. in kraljice Marije pokopani tudi vsi njuni sinovi, Peter II., Tomislav in Andrej. Foto: Vida Markovc

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja