Nevenka Gorjanc: Moja zgodba

 


Od 15. februarja 2017 je v Čebelarskem muzeju na ogled razstava Čebelice Nevenke Gorjanc, slikarke, ki slika z usti in je aktivna članica Mednarodnega združenja umetnikov, ki slikajo z usti ali nogami. V Čebelarskem muzeju so razstavljene njene slike z motivom čebel. Razstava je na ogled do konca leta. Nevenkino zgodbo si lahko preberete v nadaljevanju:


Sem človek, ki dano življenje gleda s svetle plati. Z vero in upanjem lažje premagujem svoje življenje in s tem drugačnost. Otroštvo sem preživela v toplem družinskem okolju. Kot otrok, ko se še nisem zavedala svoje bolezni, sem bila zelo živahna. Ko me je mama na prvi šolski dan nesla v šolo, sem vriskala od veselja. Bila sem zelo zvedav otrok, želela sem biti v ospredju, tako v družbi kot v znanju. Pristno srečo sem doživljala na tleh, v stiku z živalmi, še posebej z mačkami. Delili smo si enako »perspektivo«.

Slikarski talent sem podedovala po očetu. Kot uradnik ni imel časa, da bi se posvetil slikarstvu, je pa moji sestri večkrat pomagal pri šolskih obveznostih in ji kaj narisal. Jaz sem ga pri tem samo opazovala, zdel se mi je veličasten.

Po desetem letu starosti se mi je življenje spremenilo v »popotovanje« iz bolnišnice v bolnišnico v želji po izboljšanju zdravstvenega stanja. Počasi sem začela spoznavati svoje realno stanje in to, da bom v življenju prikrajšana za mnogo stvari. Spoznavati sem začela privajati na nov način življenja, na življenje, ki bo sestavljeno iz prilagajanja. Moje veselje do risanja pa se je vedno bolj krepilo in rastlo. Zelo rada sem risala in občudovala barve ter z njimi eksperimentirala. Od okolice sem dobivala pohvale in potrditve. Tudi v šoli so učiteljice opazile moj talent in govorile: »Ti boš slikarka!« Takrat se še nisem zavedala, da bo čopič moj »večni spremljevalec«.

V lovranski bolnišnici sem srečala slikarja, ki je risal portrete s svinčnikom. Prosila sem ga, naj nariše še mene, a me je zavrnil. Sem se pa narisala kar sama, s kemičnim svinčnikom. Naslednji dan je bil moj prijatelj zelo začuden in navdušen obenem. Prinesel mi je  barvice in papirje. Moje slikarsko veselje se je iz dneva v dan bolj krepilo, tudi zdravstveno osebje je občudovalo moje slike. Moje veselje in samozavest pa sta samo naraščala. Žal pa je moja bolezen vedno bolj napredovala, mi jemala moči za ustvarjanje, tako da sem si morala pri ustvarjanju pomagati s čopičem v ustih. To mi ni jemalo volje, tako je ta način slikanja še vedno moj spremljevalec.

Slikanje mi osmišlja življenje. Slikam, ko sem žalostna, v stiski ali pa ko sem vesela. Poglobim se v svoj svet, kjer začutim samostojnost, lepoto in neizmerno svobodo. Usvarjalnost ti da občutek koristnosti in potrditve, s tem pa osrečuješ sebe in ljudi, ki so ti blizu. Zelo rada slikam živali. Še kot otrok sem rada slikala muce, ker sem čutila njihovo toploto in toplino. V vsako žival se nekako vživim in jo zlahka narišem.

Moj trenutni dom je oddelek za invalide, kjer živim s sebi enakimi.

V kratkotrajni zvezi z ljubljeno osebo sem rodila hčerko Urško. Pri njeni vzgoji sem šla skozi različne stiske, ker mi je odvisnost od drugih jemala suverenost vzgoje. Tudi Urška ima slikarski talent, ki ga je podedovala po meni, a žal jo družina ta trenutek preveč zaposluje, da bi se posvetila slikanju.

V svoji slikarski karieri sem imela že nekaj samostojnih razstav, tudi prodajnih. Od svojih slik se vedno težko ločim, ker se zelo navežem nanje.

Hvaležna sem Vojku Gašperutu za vse spodbude, še posebej, da sem se mogla včlaniti v društvo, saj mi to daje nov zanos in smisel v življenju. Zelo sem hvaležna tudi šefinji Klari, ki me podpira in razume na moji poti.

Moja iskrena želja je, da bi lahko še naprej ustvarjala, da bi imela še dovolj moči in delovnega elana.

Nevenka Gorjanc

Comments are closed