Muzejski večer z ddr. Marijo Stanonik

Šivčeva hiša, 10. 10. 2019, začetek ob 18. uri

Ddr. Marija Stanonik, Čebela na cvetu in v svetu

Predstavitev knjige in pogovor z avtorico je moderirala Verena Štekar-Vidic

Leta 2018 je pri Slovenski matici izšla knjiga ddr. Marije Stanonik, Čebela na cvetu in v svetu. V knjigi s pomenljivim naslovom je avtorica zaobjela široko razsežnost pojavnosti čebele v naravi, predvsem pa v človeški kulturi. V enajstih poglavjih se posveča različnim poimenovanjem, obravnava čebelo v naravi, v starih kulturah, navaja prve slovenske strokovne spise o čebelarstvu, obravnava čebelo v slovenski kulturi, v slovstveni folklori, v slovenskem literarjenju, v slovenski literaturi in posebej v mladinski književnosti, pa čebelo v slovenski likovni umetnosti ter v vsakdanjem življenju. Avtorica je navezala tudi stike s slovenskimi rojaki v sosednjih državah in po svetu, obravnava čebelo v gospodarstvu, urbano čebelarstvo, dotakne se vprašanja čebele in politike.

Na večeru v Šivčevi hiši smo se posebej pomudili pri najstarejšem sporočilu o čebeli izpred 8000 let. Predstavlja ga risba v jami Cueva de la Arania na vzhodu Španije. Kaže človeško osebo, ki se vzpenja na pečino, da bo v vdolbini odvzela čebelje satje. Okoli so označene tudi čebele. Stari Egipčani so pustili sledi v hieroglifskem zapisu sarkofaga kralja iz 2300 let pr. K, v antiki se zapis o čebelarstvu pojavi v pesnitvah. Čebela ima poseben simbolni pomen tudi v krščanstvu. Primož Trubar v prevodu biblije 1582 prvič slovensko napiše besedi čebelje satovje, dve leti kasneje tudi Jurij Dalmatin.

Slovensko poimenovanje ČEBELA, je povedala avtorica, izhaja iz izkušnje zvoka iz panja, kjer vse buči. Od tod bučela in potem čebela. Zanimivo je tudi, kako za razliko od germanskih in romanskih jezikov, slovenski za čebeljo matico ne uporablja izraza kraljica marveč mati, matica. Fran Levstik, ki je bil med drugim tudi čebelar, celo navaja, da je tako poimenovanje povezano s prepričanjem, da gre v panju za republiko, nekakšen demokratičen in ne gospodovalen odnos tiste, ki leže jajčeca, saj noben osebek, niti matica niti delavka niti trot sam ne more preživeti.

Dotaknili smo se bogatega strokovnega slovstva, ki je oblikovalo tudi čebelarsko izrazoslovje. Prvi je pri nas, sicer v nemščini, opisal čebelje panje in čebelarjenje, poročal o trgovini s čebelami, opisal in hvalil kuhanje medice polihistor Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske leta 1689. Adam Janez Gaiger, pater Hipolit je leta 1711 prvi v slovenščini napisal več vrstic o čebelah za trijezični slovar, ko je poslovenil geslo iz češčine, a je zapis ostal v rokopisu. V času vladanja Marije Terezije, ki se je zelo zanimala za čebelarstvo, je Givanni Antonio Scopoli svetu posredoval odkritje o tem, kako se oplodijo matice ter v latinski razpravi De apibus leta 1770 opisal čebelarjenje na Kranjskem. Že pred tem je Peter Pavel Glavar leta 1768 dvoru v nemščini posredoval obsežen odgovor na vprašanje, če je Kranjska primerna za čebele, kar je tudi ostalo v rokopisu, dvorni čebelarski učitelj Anton Janša pa je v nemščini leta 1771 napisal in izdal Die Abhandlung vom Schwärmen der Bienen (O čebeljih rojih), leta 1775 pa Vollständige Lehre von der Bienenzucht (Popolni nauk o čebelarstvu). Prvo slovensko poljudnoznanstveno delo Pogovor o čebeljih rojih Petra Pavla Glavarja iz leta 1776 je žal tudi ostalo v rokopisu, zato je prvo slovensko natisnjeno strokovno delo o čebelah knjiga Marka Pohlina iz leta 1789, Kmetam za potrebo inu pomoč. Primerjave med deli druge polovice 18. st. kažejo na to, da so se avtorji med seboj morda poznali ali pa jim je bilo vsaj znano, kaj je kdo o čebelah vedel ali napisal.

Kasnejši klasiki strokovne literature o čebelarstvu so prevajali, interpretirali, reintrepretirali in dopolnjevali poprejšnje. Strokovno poznavalski in literarno prizadeven je mednje prištet tudi že omenjeni Fran Levstik, avtor številnih opisov v časopisju. Prav neverjetno je, smo ugotavljali na večeru, kako se je čebela usidrala v nas Slovencih. Njen simbol si je za zgled in vodilo izbrala prva ljubljanska akademija znanosti leta 1693, katere člani so se imenovali »akademske čebele«. Čebela je bila prisotna v cerkvenih pridigah, pesniških izdajah in zbornikih in periodikah. Njen simbol so si izbrale ustanove v času oblikovanja nacionalne zavesti, kot si ga v znak pripadnosti, samozavesti, varčnosti in marljivosti pogosto jemljemo še danes.

Čebela pa je bila ves čas tudi žlahtna spremljevalka slovenske kulture, tako v literarnem slovstvu kot v likovni umetnosti (panjske končnice). Njen motiv in simbolika sta prisotni v slovenskem jeziku in  literarnem slovstvu. Čebela je navzoča v folklornih pripovedih, največ pa v pregovorih. Literarjenje se kaže v številnih napisih na čebelnjakih, zapisih v stanovski spominski literaturi, pesmih in igrah priložnostnih avtorjev. Bogata je literatura najvidnejših slovenskih pesnikov in pisateljev, kjer pa je po mnenju avtorice čebela kot simbol morda dosegla najvišji umetniški izraz v Cankarjevi noveli O čebelarju.

Knjiga odpira razmislek še o drugih okoljih, kjer je čebela prisotna, kot npr. v vsakdanjem življenju, med rojaki po svetu, v gospodarstvu. Z avtorico smo izpostavili prav poseben dosežek čebelarjev in slovenske politike, razglasitev 20. maja, rojstnega dne Antona Janše, za svetovni dan čebel. Z vso sporočilnostjo in simboliko (nazaj k naravi, brez čebel ne bo življenja) je to en večjih uspehov domače diplomacije od osamosvojitve Slovenije dalje. Morda pa je bil te moči in prepričljivosti res lahko sposoben le narod z bogato in spoštovano čebelarsko tradicijo, in narod, ki je še vedno zelo prežet in navezan na čebelo, da z njeno zgodbo lahko vpliva na svetovno politiko za reševanje najbolj eksistenčnih vprašanj našega planeta.

Muzejski večer je ponudil razmišljanje o pestrosti in prisotnosti čebele ter dediščine, ki jo je spodbudila na mnogih področjih življenja Slovencev, ter o tem, kako čebelarstvo, nekdaj poezija kmetijstva, zdaj lahko prevzema tudi višja (celo politična) poslanstva. Knjiga Čebela na cvetu in v svetu je seveda strokovna, a po zaslugi avtorice, ki je v njej nanizala obilo literarnih primerov, tudi zelo zelo prijetna za branje.

Verena Štekar-Vidic

 

 

 

Comments are closed.