Vigenjc Vice

_MG_3173Nepogrešljiv del muzejske predstavitve žebljarstva v Kropi je vigenjc Vice, kovačnica za ročno kovanje žebljev s stavbno zasnovo iz 18. stoletja. Vigenjc Vice je edini ohranjeni vigenjc v Kropi; v njem je ohranjeno delovno okolje iz časa ročnega kovaštva. V vigencu Vice so ročno kovali še v prvi polovici 20. stoletja, zdaj pa je ogled s prikazom ročnega kovanja žebljev omogočen prej najavljenim skupinam.

Poimenovanje ‘vigenjc’ za žebljarsko delavnico je poznano v Kropi, Kamni Gorici in Železnikih. V 19. stoletju je bilo v Kropi 19 vigenjcev, v Kamni Gorici pa 10. Vsak vigenjc je imel svoje ime. Vigenjc Vice stoji na ravnici pod jezom nekdanje Zgornje fužine, porušene leta 1920, ob rakah, ki so speljane vzporedno s Kroparico. Nekdaj se je ob Kroparici za potrebe dveh fužin, 8 cajnaric (kovačnic za polizdelke – železne palice ‘cajne’) in vigenjcev vrtelo do 50 vodnih koles.

Vigenjci so bili deloma lesene, deloma zidane stavbe. Vigenjc Vice ima dve leseni stranici, ob eni je z notranje strani skladišče za oglje (kabernel). Vigenjci so imeli več kovaških ognjišč – ješ. Ješe so oblikovane kot nepravilni osmerokotniki in dostopne z vseh strani. Izdelane so iz kamenja in zbite prsti v okvirju iz lesenih desk. V vigenjcu Vice so ohranjene oz. rekonstruirane vse tri ješe. Na sredini  kovaškega ognjišča je prostor za ogenj, ki mu potrebno sapo dovaja meh. Sapniki oz. cevi so speljane do vseh treh ješ, meh pa poganja vodno kolo ob vigenjcu. Ogenj je bil skupen za vse kovače ob ješi, tu so v žarečem oglju segrevali železne palice, iz katerih so izdelovali žeblje.

Okoli ješe so posamični delovni prostori kovačev – panjovi z nakovali. Navadno je bilo okrog ene ješe od štiri do šest panjov, odvisno tudi od tega, ali so kovači tu kovali sami ali s pomočnikom. Še v 19. stoletju so bili panjovi leseni, nato pa so jih nadomestili trpežnejši kamniti. Kovač je na panju imel nameščeno žebljarsko nakovalo, na katerem je izdelal steblo žeblja, glavo žeblja pa je oblikoval s pomočjo posebnega modela (žebeljnica ali nagležen). Pri delu je uporabljal kladivo in posebno pinceto iz pločevine (dekla), žeblje je odlagal v za to namenjeno preluknjano pločevinasto posodo (sejavnica).

 

Na dan so kovači izdelali do dva tisoč žebljev. Plačani so bili po količini izdelanih žebljev (na akord). Kovali so za fužinarja, ki jih je založil s potrebnim železom in ogljem. Pri njem so tudi živeli, skromna podnajemniška stanovanja so bila v gornjih nadstropjih velikih fužinarskih hiš. Kovali so moški in ženske. Kovači in kovačice ter njihovi otroci so v vigenjcih preživeli dobršen del življenja, saj je delo potekalo od ranega jutra do večera. Otroci so najprej pomagali staršem, nato pa začeli samostojno kovati. Žene so v vigenjcih tudi kuhale, na kovaških ognjiščih so bile t. i. kuhinje, kamor so postavljale lonce in kuhale kar med delom, največkrat žgance in preproste enolončnice, ob sobotah pa kroparsko žonto.

Comments are closed