O muzeju

Čebelarski muzej sodi v vrsto specialnih muzejev. Od odprtja leta 1959 skrbi za bogato dediščino slovenskega čebelarstva, jo evidentira, zbira, hrani, dokumentira, predstavlja in popularizira. Svoje prostore ima v baročni graščini v starem delu mesta. Zbirka predstavlja tri glavne teme, ki zaznamujejo slovensko čebelarstvo: avtohtono raso čebel, svetovno priznane čebelarje in poslikane panjske končnice.

Prva soba predstavlja čebelarjenje od začetkov v votlih drevesnih deblih do sredine 19. stoletja in priznana čebelarska učitelja, pisca in čebelarja: Antona Janšo in Petra Pavla Glavarja. Anton Janša (1734–1773) je bil z dekretom cesarice Marije Terezije nastavljen kot učitelj čebelarstva na čebelarski šoli na Dunaju. V dveh knjigah je prikazal lasten način čebelarjenja, ki ga je uspešno izvajal na dunajski šoli, in nekaj pomembnih ugotovitev iz biologije čebel. Duhovnik Peter Pavel Glavar (1721–1784) je bil uspešen kmetijski in čebelarski gospodarstvenik, pisec predlogov za izboljšanje čebelarstva in uvajanje čebelarskih šol, avtor prvega slovenskega čebelarskega teksta.

Gradivo v drugem prostoru zajema čas od sredine 19. do sredine 20. stoletja. Poleg izpopolnjenega čebelarskega orodja in raznih tipov panjev so tu predstavljeni: svetovno znana Jan Strgar (vzrejevalec matic in trgovec) in Mihael Ambrožič (trgovec z živimi čebelami), konstruktor sodobnega panja Anton Žnideršič, pomembnejši čebelarski pisci in čebelarska literatura.

Osrednji del muzeja je namenjen poslikanim pročelnim deščicam panjev -panjskim končnicam. Sredi 18. stoletja so se na prednjih stranicah ljudskih panjev kranjičev pojavile slikarije. Predloge za motive so bile upodobitve v cerkveni umetnosti, ilustrirana biblija, podobice, slike na steklo, grafični listi. Do zdaj znano motiviko sestavlja več kot 600 različnih motivov.

Številnejši in starejši so motivi z nabožno vsebino. Med najpogosteje upodobljenimi sta Marija kot univerzalna zaščitnica, ki je naslikana tudi na najstarejši znani končnici (iz leta 1758). Skupino posvetnih motivov sestavljajo domišljijski prizori (npr. živali v človeški vlogi, norčevanje iz rokodelcev, iz človeških napak), lovski prizori, zgodovinske teme (vojaški prizori, zgodovinske osebnosti) in prizori iz vsakdanjega življenja.

Poslikavanje končnic, ki je doživelo razcvet med 1820 in 1880, je na prehodu v 20. stoletje začelo zamirati. Slikanje na pročelne deščice panjev je posebnost slovenskega alpskega prostora in nepogrešljiv del slovenske ljudske umetnosti.

V biološki sobi se obiskovalec seznani z biologijo avtohtone slovenske rase kranjske čebele ali kranjske sivke. Bližnji posnetki čebel, predstavitev glavnih čebeljih paš, zvoki iz panja, žive čebele v opazovalnem panju (od spomladi do jeseni) in posnetki čebeljih paš nazorno prikazujejo življenje in delo čebel. Glavno temo zaokrožuje predstavitev simbolike, ki jo lik čebele izraža (npr. medalje, denar).

Z delom gorenjskega tipa čebelnjaka v naravni velikosti in sodobnim čebelarskim orodjem je ponazorjeno sodobno čebelarjenje, hkrati je prostor namenjen video predstavitvam, ki govorijo o čebelah in čebelarjenju na Slovenskem.

Pot skozi muzej se konča v prostoru za občasne in priložnostne razstave, vezane na čebelarstvo (npr. razstava rezljanih modelov za mali kruhek, predstavitev izdelovalca kopij končnic, izdelki otrok iz vrtcev in osnovnih šol …).

Comments are closed